Rajski gorski prelaz za motoriste
Vožnja po alpski cesti Velikega Kleka (nem. Grossglockner Hochalpenstrasse) je izkušnja, ki bi jo moral vsak motorist doživeti vsaj enkrat v življenju, še raje pa večkrat. Gorska cesta, ki je dobila ime po 3798 metrov visokem Velikem Kleku, Grossglocknerju, povezuje dve avstrijski deželi, Koroško in Salzburško, in je v zimskem času zaprta za promet, maja pa jo očistijo snega in spet odprejo. V primerjavi z drugimi gorskimi cestami je presenetljivo široka, zato je prijetna za vožnjo in med manj zahtevnimi, saj tudi srečanja z avtodomi in avtobusi niso prav nič stresna. Opozorimo pa, da je podobno kot še nekatere druge avstrijske gorske ceste plačljiva in čez noč zaprta. Dnevna vstopnica za motocikel stane 35 evrov in za avtomobil 45 evrov. So pa zato parkirna mesta brezplačna. Odpiralni čas je odvisen od letnega časa: od 1. junija do 31. avgusta bo prevozna med 5.30 in 21. uro.
Raje dva dni
Slovenski motoristi in avtomobilisti lahko grossglocknersko cesto, ki povezuje mesteci Heiligenblut in Fusch, doživimo tudi v enodnevnem izletu. Če pa bi si radi v miru ogledali vse njene lepote in se morda podali do katerega od bližnjih vrhov, priporočamo, da si vzamete dva dni in prespite v kateri od namestitev ob sami cesti.
Preden se podate na grossglocknersko alpsko cesto, preverite njeno prevoznost in vreme na spletni strani www.grossglockner.at/en/.
Čarobne točke ob poti
Pot po grossglocknerski cesti ni zgolj vožnja – je prava pustolovščina z obveznimi postanki. Če ste tam, vsekakor ne izpustite znamenitosti, ki jih opisujemo v nadaljevanju.
Kaiser-Franz-Josefs-Höhe (2369 m)
Najbolj obiskana razgledna točka na prelazu je poimenovana po cesarju Francu Jožefu, ki je skupaj s cesarico Elizabeto te kraje obiskal leta 1856. Tu se odpre spektakularen razgled na mogočni Veliki Klek in veličastni ledenik Pasterze ali Pastirica, ki velja za največjega v Avstriji. Tam se lahko okrepčamo na terasi z razgledom in obiščemo interaktivne razstave o alpski naravi, ledenikih, zgodovini plezanja, avtomobilizmu in motociklizmu. Lahko pa se podamo na krajši pohod proti ledeniku.
Praktične omarice za varno hranjenje motoristične opreme najdete na dveh krajih: na motoristični točki Kaiser-Franz-Josefs-Höhe in na južnem izhodu iz predora Hochtor.
Edelweißspitze (2571 m)
Za tiste, ki si želijo še več adrenalina, vodi ozka tlakovana cesta s 14 strmimi ovinki do najvišje dostopne točke prelaza. Pogled od tam je res nekaj posebnega: v jasnem vremenu lahko občudujemo več kot trideset tritisočakov, ki se kot kralji dvigajo nad zelenimi dolinami in sivo-belim svetom skal.
Hochtor (2504 m)
Sedlo, kjer cesta doseže svoj najvišji prehod. Tukaj je še danes ohranjen zgodovinski občutek stare alpske poti, saj so čez Hochtor že v antičnih časih hodili trgovci in vojaki. Postanek pri panojih, na katerih je prikazana zgodovina te pomembne gorske poti, doda vožnji poučen kulturni pridih.
Haus Alpine Naturschau
Zanimiv muzej na cesti, kjer obiskovalci lahko spoznajo pestrost alpske flore in favne, geološke posebnosti območja in vpliv podnebnih sprememb na gorski svet. Za motoriste in avtomobiliste, ki si želijo kratkega odmora, je to popoln postanek za osvežitev in razmislek.
Drznost v času stiske
Zamisel o gradnji ceste čez najvišje predele avstrijskih Alp se je porodila v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Avstrija je iskala načine, kako spodbuditi gospodarstvo in turizem, zato so pod vodstvom inženirja Franza Wallacka zasnovali projekt, ki je sprva veljal za skoraj nemogočega. Gradnja se je začela leta 1930 in kljub težkim vremenskim razmeram, neugodnemu terenu in delu brez mehanizacije so cesto slovesno odprli že julija 1935. Postala je simbol človeške vztrajnosti in spoštovanja do narave – prav teh občutkov ne moreš zgrešiti niti danes, ko jo prečkaš na motociklu.
Nasveti za varno vožnjo čez prelaze
Vznemirjenje ob vožnji po serpentinah in prek gorskih vrhov ne sme zasenčiti osnovnih pravil varne vožnje.
- Hitrost prilagodite razmeram – še posebno v ovinkih, kjer je lahko oprijem slabši, in na odsekih, kjer se cesta zoži.
- Motorno zaviranje naj bo vaša stalnica pri spustih. Uporabljajte nižje prestave in zavirajte zmerno, da preprečite pregrevanje zavor.
- Redni postanki so nujni, da boste ostali zbrani in ne boste vozili utrujeni. Ne pozabite na hidracijo.
- Vremenske spremembe v Alpah so hitre: od sonca do snežne plohe v nekaj minutah. Priporočljivo je spremljati vremensko napoved in imeti s seboj dodatna oblačila.
- Motoristi: vedno uporabljajte popolno zaščitno opremo, z motorističnimi rokavicami in jakno s ščitniki vred.
- Avtomobilisti: bodite posebej pozorni na motoriste in kolesarje, ki se lahko pojavijo izza ovinka.
Izzivi sneženja in čiščenja
Grossglocknerska cesta se vsako zimo znajde v primežu snega, ki ponekod doseže tudi do 12 metrov višine. Vsako leto se že zgodaj spomladi skupine izkušenih delavcev s težko mehanizacijo lotijo čiščenja – mukotrpnega dela, ki lahko traja več kot šest tednov. Da lahko odstranijo tone in tone snega, uporabljajo posebne rotacijske snežne freze, s katerimi utrejo cesto skozi belo gmoto. Prizori, ko stroji v megli in mrazu izginjajo med snežne zidove, so epski in še danes pričajo o surovosti narave na tem območju.
Zanimivosti o Grossglockner Hochalpenstrasse
- Najvišja točka: cesta doseže 2571 metrov nadmorske višine na razgledni točki Edelweißspitze.
- Dolžina ceste: na približno 48 kilometrih je kar 36 serpentin.
- Ledenik Pastirica: zdaj je dolg približno osem kilometrov, v zadnjih 150 letih pa se je skrajšal za več kot polovico.
- Gradnja: cesto je gradilo več kot 3200 delavcev, delo pa je potekalo brez sodobne mehanizacije – večino so opravili ročno.
- Sezonska cesta: cesta je vsako leto odprta le od začetka maja do konca oktobra. Pozimi je zaprta zaradi obilice snega in nevarnosti plazov.
- Vstopnina: za vožnjo po cesti je treba plačati vstopnino, ki je namenjena za vzdrževanje in ohranjanje tega naravnega in kulturnega bisera.
Članek je bil objavljen v oglasni prilogi Počitniška malha.
