Z Rogličevimi jumbovci smo preživeli dan na Giru
Lombardija je bila čudovita, sončna, nedeljska, po tednu dežja in mraza je bila pravi balzam za gledalce – še večji pa za kolesarje, ki so morali opraviti z eno izmed najtežjih etap na letošnjem Giru.
Od Seregna do Bergama so morali premagati 195 kilometrov, osem klancev, od tega štiri kategorizirane. Toda mi nismo bili vabljeni zato, da bi samo navijali za jumbovce, povabili so nas, ker smo Rogličevi rojaki in nekateri izmed nas poslovno zelo povezani s sponzorji Rogličeve Jumbo Visme.
To ni reklama, je samo opomnik, kako se neko slovensko podjetje infiltrira v podjetje, ki oblači Primoža Rogliča. Vse se da, če se hoče in če je pogum, pravijo v tem slovenskem podjetju. Verjamemo jim, a tudi to ni bil naš namen na nedeljski etapi v Bergamu.
Zjutraj smo bili v hotelu, kjer je prespala ekipa Jumbo Visme z Rogličem na čelu. Zaradi okužb s koronavirusom se nismo objemali, samo na daleč, z maskami, smo si mahali. Primož je bil videti razposajene volje, kot da gre za prvo, in ne 15. etapo od enaindvajsetih. Ta nesrečni covid-19 nam bo še krajšal užitke na kolesarskih dirkah. Enkratna priložnost, da lahko spoznaš najboljše kolesarje na svetu, splava po vodi zaradi virusa. Kako to, da v drugih športih ne poznajo več covida-19, niti v dvoranskih?
Jutro v Lombardiji
Jumbovci so nam razkazali vse, kar kolesarji potrebujejo za nemoteno dirkanje. Pokazali so nam tovornjak, ki je spremenjen v servisno delavnico, tovornjak, ki je spremenjen v kuhinjo in pralnico s sušilnico, avtobus, ki je spremenjen v avtodom, in celo tovornjaček, ki za kolesarji prevaža njihove vzmetnice za spanje. Seveda nismo smeli motiti zaposlenih, vsi pa smo hoteli videti Primoža. Dvanajst nas je bilo v treh jumbovskih kombijih iz vse Evrope.
Potem sem jih vprašal, kako priljubljen je Primož na Nizozemskem. Odgovorili so, da morda bolj kot v Sloveniji. Nisem dobro razumel, kaj so hoteli povedati, potem pa so me spomnili, da imamo v Sloveniji trenutno dva kolesarja, ki sta zmožna zmagati na dirkah po Italiji, Franciji in Španiji.
Takih kolesarjev nima skoraj noben narod in na Nizozemskem lahko o njih le sanjajo. In oni verjamejo, da je Nizozemska bolj kolesarska država od Slovenije. Poučili so me, da je najvišji vrh Nizozemske, Vaalserberg, visok 321 metrov. Skoraj sem se zahihital, pol manj kot Šmarjetna gora … Na take klančine gremo Slovenci v kavbojkah in japonkah, objeti.
Dirka s kombiji
Jumbovci niso hitri le na kolesih, ampak tudi s kombiji. Najprej smo drveli na prvi klanec 15. etape, da bi pozdravili mimoidoči peloton. Uspelo nam je. Kolesarjem smo podajali bidone. Pokazali so nam, kako ga moraš držati, da ga kolesar lahko vzame iz roke, ne da bi pri tem padel. Iskal sem Primoža, da bi mu dal svoj bidon, a me je verjetno prepoznal kot popolnoma nepripravnega za kaj takega; izognil se me je v širokem loku. Ne zamerim mu. Potem smo hiteli na zadnji klanec, da bi jih spet videli, hkrati pa občudovali kolesarsko Lombardijo. Ta pokrajina predstavlja kolesarska pljuča, če je Toskana kolesarsko srce in Piemonte duša … Italijani so pač večni romantiki.
Cilj v Bergamu
Bergamo je vreden ogleda. To je Italija, pravijo Italijani. Vem, da naš redni bralec ve, da so tam živeli Ligurijci in Kelti, natančneje Orobi, Cenomani in Senoni … A nazadnje smo si ga zapomnili, in tudi zato sem še včeraj moral nositi prekleto masko, ko sta bila mesto in provinca Bergamo žarišče okužb s covidom-19 v Evropi. Se še spomnite leta 2020? Da, to je to mesto.
