Istra je vse kaj drugega kot veliko kopališče. Poglejte si fantastične prizore celotne Istre
Na skrajnem severozahodu Jadranskega morja prej običajna obala zavije nekoliko po svoje. Tvori orjaški trikotnik s površino kakih 3000 kvadratnih kilometrov. To je Istra.
Dandanes leži v treh državah. Čisto majhen košček pri Miljah, južno od Trsta, leži v Italiji. Morda desetina, del med Ankaranom in Sečovljami v Sloveniji. Vse ostalo pa je danes Hrvaška.
Vsako leto in vse leto se množica Slovencev odpravlja na počitnice, številni prav v Istro. Jadranskemu morju se pač, ne da upreti, naš košček le-tega pa je odločno premajhen za vse. Istra torej.
Zdi se, da je polotok eno samo veliko kopališče. Vendar temu še zdaleč ni tako. Notranjost Istre je nekaj čisto drugega.
Prvobitna kulturna krajina, kjer se med seboj mešajo sredozemski gozdovi, vinogradi, sadovnjaki in predvsem srednjeveške vasice tako pogosto postavljene na izpostavljenih grebenih. Prelepo.
Pravzaprav obstajajo, tri Istre. Na vzhodu bela. Kamniti kraški svet iz belega apnenca. Divji, razbiti in skorajda nenaseljen svet.
Gore v tem delu dobesedno kipe v višino in najvišjo točko dosežejo na Učki, ki se pne nad Opatijo. Njen najvišji vrh se imenuje Vojak in ima 1401 metrov višine. Vrh je krasen planinski cilj in odlično razgledišče.
Na vrhu stoji stolp še iz avstro-ogrskih časov in je služil opazovanju okolice. Nič čudnega, saj se vidi po celotnem polotoku in predvsem po celotnem Kvarnerju, množici otokov globoko spodaj. Pravi pravcati planinski vzpon le korak stran od Sredozemlja.
V osrednjem delu polotoka se tla spremene
Tla so sestavljena iz vododržne gline in ta del je dobil ime Siva Istra. Na zahodu imamo rdečo Istro. Sestavljajo jo terrarosa, rdeča zemlja in ta se nam je v Istri najbolj vtisnila v spomin.
Zaradi takšnih tal so različne tudi reke, ki teko po pokrajini. Osapska reka in Pazinščica sta ponikalnici. Raša prav tako. Rižana je najdaljša reka v slovenskem delu. Mirna in Dragonja sta reki, vsaka posebej nekaj posebnega.
Prva je ravninska reka v kulturni krajini. Dragonja teče stran od naselij in svojo pot vodi skozi pravcato divjino vse do točke, ko se njen izliv ne spremeni v velike soline. Limski kanal pa je spet nekaj posebnega.
Vode nekdanje reke so že davno izginile v podzemlje, za njimi je ostala široka potopljena dolina še iz časov ledene dobe, ko je bila gladina morja bistveno nižja in se je obala začela šele nekje pri Zadru, daleč na jugu.
Istra nam pokaže kopico obrazov
Vzhodni deli so gorati in takšne so tudi njene obale. Kamenjak kot najjužnejša točka se vriva daleč v morje, zahodna obala pa se zlagoma spušča v morje. Ni lepšega, kot da celotni otok obveslaš. Kot sem pred leti storil tudi sam.
Nad Opatijo se usedeš v potovalni kajak, veslo v roke in na pot. Deset dni veslanja, ki te popelje na eni strani v kulturno krajino, po drugi strani pa v popolno divjino. Na jugu so številni mali otoki, tudi mondeni Brioni.
Nekateri deli, kot otoček Fenoliga so prav posebni. Tam najdeš kopico čisto pravih dinozavrovih stopinj, ki so se ohranile iz Mezozoika. Čisto na koncu pripluješ v slovensko morje, pa še naprej okoli Debelega rtiča do Milj, že skorajda v predmestju Trsta, kjer se potovanje v kajaku konča.
Človek je v teh krajih naseljen od nekdaj. Danes šteje prebivalstvo kakih 350.000 duš in njihova nacionalna sestava se je v zadnjih desetletjih temeljito premešala.
Prvi so bili ilirsko pleme Histrov, po katerih je polotok dobil in ohranil ime. Vsepovsod so zrasla številna gradišča, kakih štiristo po številu. Njihovi ostanki so raztreseni vsepovsod. Središče Ilirskega prebivalstva je bilo severno od Pule v Nezakciju.
Histri so imeli izrazito smolo s sosedi. Rimljani so v 2. Stoletju pred našim štetjem že bili velesila. Ta je vrgla oko tudi na vzhodno obalo Jadranskega morja. Histrijani so se hrabro borili, a proti rimskemu vojaškemu stroju niso imeli prav nobene možnosti. Zasužnjeni so preprosto odšli v pozabo zgodovine. Le ime se je ohranilo.
Sledilo je skorajda sedem stoletij Pax romana. Po Istri so zrasla slikovita obalna mesteca. Ob njih tudi vile urbane. Posestva mestnih bogatašev. V notranjosti številne vile rustike. Podeželske kmetije. Središče je bilo v Pulju, ki ima krasno naravno pristanišče skrito v zalivu. Za njimi je ostala kopica rimskih stavb. Pika na i pa je znamenita Puljska arena.
Po sedmih stoletjih je bilo miru v deželi, ki je pretežno govorila Vulgato, podeželsko latinščino, za kar nekaj časa konec. Deželo so zavzeli najprej Germani, nato Goti pa Langobardi. Vsesplošen kaos.
Po stabilizaciji razmer je oblast prevzel Vzhodno rimski imperij oziroma Bizantinska država. Njihov vpliv se prav posebej vidi v Poreču, v znameniti Evfrazijevi baziliki in njenih mozaikih.
V osmem stoletju smo prišli Slovani
Tokrat so se narodnostne razmere spremenile precej bolj za trajno. Ob obali in v mestih se je obdržalo romansko prebivalstvo, ki je po stoletjih uporabe iz Latinščice prešlo na Italijanščino. Notranjost pa je bila slovanska. Na severu smo se oblikovali Slovenci, na jugu Hrvati.
Zamenjali so se tudi gospodarji. Bizantinsko carstvo so zamenjali Benečani in Serenisima je vladala v krajih, kjer je nacionalni simbol grb v katerem stoj koza, vse tja do konca 18. Stoletja. V notranjosti in na vzhodu se je oblikovala avstrijska država. Obe državi sta se precejšen del obstoja šli svetovno politiko.
Kar pomeni, da sta se med seboj dostikrat šli dolgotrajne vojne. Za lokalno prebivalstvo je to pomenilo smrt in opustošenje. Da bi se vsaj malo zavarovalo pred vojnimi nesrečami, so zrasli opazovalni stolpi, utrjeni gradovi in prav takšne naselbine. Prava paša za oči in dušo.
Italijansko in slovansko prebivalstvo je brez posebnega cirkusa sobivalo tisočletje, vse tja do začetka 20. stoletja. Nekje vmes pa so se v Istro priselili številni begunci z Balkana, kjer so z ognjem in mečem vladali Turki.
Najprej je prekurilo Italijanom, ki v času fašizma niso izbirali metod in so celotno Istro želeli napraviti italijansko. Po koncu druge svetovne vojne se je položaj obrnil in nova oblast je poskrbela za izgon precejšnega dela italijanskega prebivalstva.
Ezuli, begunci, izgubo domovine objokujejo še danes. Se pa je ohranila močna italijanska manjšina, vidna na vsakem koraku. Hrvati mrzlično iščejo slovansko identiteto obmorskih krajev. Našli so jo v glagolici. Starodavni hrvaški pisavi, ki se je v teh krajih uporabljala stoletja in v pozabo izginila šele konec 19. Stoletja.
Dandanes pa spet prihaja do menjave prebivalstva, ko se v Evropo, tudi v Istro, kar naenkrat priseljujejo prebivalci celega sveta.
V času napoleonskih vojn je Istra bila kar naenkrat del nenavadnih državnih tvorb. Najprej Napoleonovega Italijanskega kraljestva, pa francoskih Ilirskih provinc, pa Habsburškega Istrskega kraljestva. Da pa vse skupaj ne bi bilo čisto nezanimivo, so leta 1921 stavkajoči rudarji rudnikov v Raši in Labinu ustanovili še Labinsko republiko, s katero je po mesecu dni grobo obračunala italijanska država.
Dvajseto stoletje je prineslo tudi industrijski razvoj, ki je pomenil, da se je Istra iz sorazmerne zaspanosti prav na hitro postavila na zemljevid sveta. Najbolj očiten znak novih časov je bila prav gotovo Porečanka oziroma Parenzana. Ozkotirna železnica je bila zgrajena leta 1902 in je na svojih 123 kilometrih poti križem kražem po Istri povezala Trst in Poreč.
Delovala je do leta 1935, ko so zaradi nerentabilnosti zgodbo zaključili in tire razdrli. Ostali so nasipi, predori in mostovi, po katerih danes teče kolesarska pot.
O sami železniški opremi pa legende bajajo, da se je znašla v Etiopiji, kjer je prav v tem času Italija vodila kolonialno vojno in kjer so se porajali začetki spopada, ki so le nekaj let kasneje pretresli svet. Legende niso točne, saj se je oprema prodala po Balkanu in je služila ozkotirnim železnicam bivše Jugoslavije.
Dandanes se v Istri da kaj videti in se da za vsakogar nekaj najti
Tisti, ki imajo radi morje, prisegajo na kopanje na obalah. Notranjost pa je vsa polna starodavnih vasi z nezgrešljivim benečanskim vplivom. Te so, če je le mogoče, postavljene čim višje.
Dandanes je razlog ta takšno gradnjo že davno izginil, bil pa je aktualen stoletja. Močvirne ravnice Istre so bile nekdaj leglo komarjev. Ti so s sabo nosili malarijo, ta pa smrt in opustošenje.
Dandanes lahko potujemo od ene prekrasne vasi do druge. Do srednjeveških cerkvic, prekritih s freskami, do slapov, ki so raztreseni po celotnem polotoku. Do restavracij z domačo istrsko hrano. Ne pozabimo. Prav v teh krajih so doma tartufi. Podzemeljske gobe, ki se jih išče s posebej izurjenimi prašiči in veljajo za gurmansko poslastico.
V Istri se za vsakogar kaj najde. Obala je morda tisto zadnje, kar bi bilo lahko zanimivo. V notranjosti polotoka se skriva skrivnosten in malo znan svet. Na nas je, da se spravimo iz udobja kavča in podamo v ta zanimivi svet.
***
FOTO: Janez Mihovec
Priporočamo
Predstavitvene informacije
Komentarji:
Priporočamo
