VZREJA
Pasji naturščiki
Zakaj je v vzrejo neprecenljivo dodati katerega naturščika?
Odpri galerijo
V prvem domu je imela kamnito pasjo hiško na dvorišču, v drugem pa ima kavč v dnevni sobi. Foto: Primož Peer
Iz dežele, od koder so prišli prvi psi, ki so predstavljali osnovo neke pasme, imamo redki vzreditelji še danes možnost pripeljati nove predstavnike enakega videza in z njimi popestriti obstoječo populacijo, ki je sorodstveno že preveč prepletena.
Mednarodna in slovenska kinološka zveza sta tako vključevanje psov iz matičnih dežel v vzrejo podprli in določili pogoje: za začetek se morajo trije neodvisni kinološki sodniki strinjati, da kuža ustreza standardu pasme, nato ga evidentirajo v pogojni register in dobi pogojni rodovnik. Ko potem opravi vse potrebno za pridobitev vzrejnega dovoljenja, ima lahko potomce, ki prav tako dobijo pogojne rodovnike, in enako še tretja generacija. Četrta gre že v standardni register in dobi klasične rodovnike.
Kot pri vsaki dejavnosti imajo tudi pri tej ljudje različna mnenja. Tisti, ki razumemo, kako dragoceno je pridobivanje novih genov, smo navdušeni. Člani Kluba za tibetanske pasme Slovenije smo iz Tibeta uvozili že precej psov, zato v nadaljevanju opisujem naše izkušnje. Se pa najdejo ljudje, ki se na glas sprašujejo: "Zakaj vlačijo sem te mešance z drugega planeta?" Samo ta del "z drugega planeta" ima neko osnovo, saj prav pri naših pasmah lahko v živo vidimo, kako različno je življenje psov v posameznih kulturah. Skoraj neverjetno pa je, da so tam še vedno enaki ali pa vsaj izjemno podobni psi, kot so bili tisti prvi, ki so, prepeljani v Veliko Britanijo, pomenili začetek pasme.
Ker postopek uvoza tudi zaradi veterinarskih določil sledi precej zapleteni logistiki in povzroča ogromne stroške, se malokdo odloči v svoj dom sprejeti nekajletnega psa, ki je do selitve živel čisto drugače. Zgodba se pri vsakem odvije približno takole: psa zagledaš, ga kupiš, ostane s teboj do konca potovanja, potem mora pri nekom počakati približno šest mesecev, nato odpotuješ ponj ali pa si srečnež in ti ga nekdo pripelje. Zakaj mora ostati tam pol leta? Ker ga je treba takoj cepiti proti steklini, saj tega v Tibetu ne počnejo, čez en mesec še enkrat, da čim prej razvije protitelesca, nakar mu veterinar vzame kri, jo pretvori v plazmo, to potem zmrznjeno nekdo pripelje v Slovenijo. Na oceno titra je treba čakati kak teden, in če je v redu, sme pes pripotovati čez tri mesece. Pod "nekdo pripelje plazmo" se skriva kar zapleteno vprašanje: ali kdo poznan v tistem času potuje na tej relaciji in ali vzame malo termo steklenico na letalo? Saj je opremljena z veterinarskimi dokumenti, pa vseeno … Glede na filmske zgodbe o podtaknjenih mamilih se nam je že zgodilo, da je neka gospa prevzela vzorec, potem pa si je premislila in ga vrgla v smeti …
*Mira Bizjan je inštruktorica v šoli ŠVRK, Ljubljana, telefon: 041-734-995, FB: Šola Švrk
Naturščica Sige, tibetanska terierka, ko smo jo našli v Tibetu. Foto: Primož Peer
Mednarodna in slovenska kinološka zveza sta tako vključevanje psov iz matičnih dežel v vzrejo podprli in določili pogoje: za začetek se morajo trije neodvisni kinološki sodniki strinjati, da kuža ustreza standardu pasme, nato ga evidentirajo v pogojni register in dobi pogojni rodovnik. Ko potem opravi vse potrebno za pridobitev vzrejnega dovoljenja, ima lahko potomce, ki prav tako dobijo pogojne rodovnike, in enako še tretja generacija. Četrta gre že v standardni register in dobi klasične rodovnike.
Različni pogledi
Postrižena in skopana Foto: Primož Peer
Kot pri vsaki dejavnosti imajo tudi pri tej ljudje različna mnenja. Tisti, ki razumemo, kako dragoceno je pridobivanje novih genov, smo navdušeni. Člani Kluba za tibetanske pasme Slovenije smo iz Tibeta uvozili že precej psov, zato v nadaljevanju opisujem naše izkušnje. Se pa najdejo ljudje, ki se na glas sprašujejo: "Zakaj vlačijo sem te mešance z drugega planeta?" Samo ta del "z drugega planeta" ima neko osnovo, saj prav pri naših pasmah lahko v živo vidimo, kako različno je življenje psov v posameznih kulturah. Skoraj neverjetno pa je, da so tam še vedno enaki ali pa vsaj izjemno podobni psi, kot so bili tisti prvi, ki so, prepeljani v Veliko Britanijo, pomenili začetek pasme.
Zapleteno in drago
Spolstena dlaka jih ščitiČeprav psi v zahodnem svetu živijo čisto drugače kot doma v Tibetu, moramo vedeti, da nihče od nas nima pravice soditi, kaj je prav in kaj narobe. Če kdo misli, da je tibetanski terier zanemarjen, če ima drede, moram povedati, da smo po nakupu Sige med potjo do hotela doživeli kar nekaj tako navdušenih oboževalcev, da so nas ustavljali in z gestami kazali, kako imenitnega psa imamo. Ker pri nas ne cenimo tako ohranjene dlake, vse TT-je, ki smo jih od tam pripeljali, najprej ostrižemo in skopamo. Zdaj že vemo, na začetku pa smo bili presenečeni, kako čisto dlako in zdravo kožo imajo ti kuštravci pod debelo plastjo spolstenega kožuha. In prav ta zaščita jih rešuje, ko pozimi temperatura pade krepko pod ničlo.
Ker postopek uvoza tudi zaradi veterinarskih določil sledi precej zapleteni logistiki in povzroča ogromne stroške, se malokdo odloči v svoj dom sprejeti nekajletnega psa, ki je do selitve živel čisto drugače. Zgodba se pri vsakem odvije približno takole: psa zagledaš, ga kupiš, ostane s teboj do konca potovanja, potem mora pri nekom počakati približno šest mesecev, nato odpotuješ ponj ali pa si srečnež in ti ga nekdo pripelje. Zakaj mora ostati tam pol leta? Ker ga je treba takoj cepiti proti steklini, saj tega v Tibetu ne počnejo, čez en mesec še enkrat, da čim prej razvije protitelesca, nakar mu veterinar vzame kri, jo pretvori v plazmo, to potem zmrznjeno nekdo pripelje v Slovenijo. Na oceno titra je treba čakati kak teden, in če je v redu, sme pes pripotovati čez tri mesece. Pod "nekdo pripelje plazmo" se skriva kar zapleteno vprašanje: ali kdo poznan v tistem času potuje na tej relaciji in ali vzame malo termo steklenico na letalo? Saj je opremljena z veterinarskimi dokumenti, pa vseeno … Glede na filmske zgodbe o podtaknjenih mamilih se nam je že zgodilo, da je neka gospa prevzela vzorec, potem pa si je premislila in ga vrgla v smeti …
*Mira Bizjan je inštruktorica v šoli ŠVRK, Ljubljana, telefon: 041-734-995, FB: Šola Švrk
