Številni gostinski lokali in butične trgovine v ozkih ulicah vabijo tudi v zimskih mesecih, ki so tukaj bolj podobni pozni pomladi v Sloveniji. Najpogumnejši se že januarja vsak dan podajajo med morske valove.

Kopalci so bolj redki, toliko več pa je ljubiteljev deskanja in kajtanja. Za to območje so namreč značilni številni vetrovni dnevi.

»Cene hrane in prenočišč so ugodnejše kot na bolj znani in obljudeni andaluzijski Sončni obali (Costa del sol),« pravi Agnes, nizozemska prevajalka, ki že več mesecev biva v najetem apartmaju le nekaj deset metrov stran od dolge peščene obale.

»Nočno življenje ni prav živahno, toda vse leto je mogoče vsaj ob koncu tedna najti kakšen lokal z glasbo. Do večjih mest, kot sta denimo Cadiz ali Marbella je le nekaj več kot uro vožnje. Če si zaželim večje spremembe pa se lahko kadarkoli odpravim v Maroko. Afriška obala je oddaljena le štirinajst kilometrov, Maroko in Španijo pa povezujejo redne ladijske linije.«

Razgledi na Afriko

Tarifa je pešcem prijazno mesto, saj je majhno, najbližje peščene plaže pa vabijo na robu starega središča. Ob obali se vrsti nekaj privlačnih gostinskih lokalov, iz katerih se ponujajo razgledi na afriško obalo.

Tarifa je najjužnejše mesto kontinentalne Evrope in se nahaja celo južneje kot afriški prestolnici Tunis in Alžir! Ob rtu pred pristaniščem se srečujeta Sredozemsko morje in Atlantski ocean, kar so domačini označili z domiselnim obeležjem.

Tarifa, najjužnejše mesto kontinentalne Evrope, se spogleduje z afriško obalo. FOTO: Igor Fabjan

Naravni paradiž

Tarifa se le počasi spreminja v turistično mravljišče, kar je zaenkrat njena prednost. Na dolgih peščenih obalah tudi v poletnih mesecih ni pretirane gneče. Okolica z majhnimi naselji in osamljenimi kmetijami je večinoma naravno ohranjena.

Nič čudnega ni, če med potepanjem naletite na konje in krave, ki se prosto pasejo naokoli. Mimogrede se lahko posladkate s plodovi kaktusov opuncij. A previdno, saj jih obdajajo bodice!

Na svoj račun lahko pridejo ljubitelji opazovanja ptic, pestro pa je tudi življenje v morju. Ob obali je pogosto mogoče videti delfine in več vrst kitov. Podjetni domačini organizirajo oglede na morju in večina gostov se vrača zadovoljnih, saj med plovbo običajno naletijo vsaj na delfine.

Peščena prostranstva

Dolga peščena obala se pri kraju Valdevaqueros spremeni v miniaturno Saharo! Sipine belega peska se vzpenjajo proti vrhu griča in od daleč dajejo videz puščave. Cesta, ki se prebija čez pobočje, je na mnogih mestih delno zasuta.

Kadar je veter z morja še posebno močan in vztrajen, postane celo neprevozna in takrat morajo na pomoč priskočiti s plugom! Potepanje po peščenih prostranstvih, ki segajo tudi v borov gozd je svojevrstno doživetje. Omislite si lahko tudi deskanje ali celo smučanje po sipinah, večina pa se zadovolji kar z razposajenim valjanjem po mehkih strminah.

Nekaj kilometrov naprej vabi k podobnim doživetjem še en peščeni zaliv z istoimenskim zaselkom Bolonia. Več kilometrov dolga plaža je pravi paradiž za ljubitelje vodnih športov, od veslanja do jadranja na deski. Plaža se na zahodnem delu konča s še višjimi peščenimi sipinami, kot so tiste bližje Tarifi.

V majhnem naselju premorejo nekaj gostinskih lokalov, trgovin, ambulanto in nekaj prenočišč. Lokalni ribiči vsakodnevno poskrbijo za svež ulov. Ker nimajo na voljo varnega pristanišča, morajo čolne po vsakem ribolovu povleči na peščeno obalo. Pri tem si pomagajo z majhnimi traktorji ali pa kar z motornimi štirikolesniki.

V zalivu je bilo morda nekoč bolj živahno kot danes. Tu je bilo naselje že v času starih Rimljanov o čemer pričajo arheološke izkopanine Baelo Claudia.

Tržnico je zaznamoval lokalni umetnik

»Prespiš lahko na našem postajališču za avtodome,« me je povabil Anglež Garry. Zgovoren gost v tisti dan edinem odprtem gostišču na obali. »Z ženo, učiteljico angleščine, sva pred nekaj leti kupila propadlo diskoteko. V njej smo si uredili bivališče, ograjeno dvorišče pa smo opremili kot postajališče za avtodomarje.

S sanitarijami in vsem kar tovrstni turisti potrebujejo. Ni nama žal, da smo zapustili deževno Anglijo. Tudi najstniška otroka uživata v obilju sončnih dni in imata svoj krog prijateljev. Našel nas boš nekaj kilometrov pred ribiškim mestom Barbate. Tukajšnje življenje nam je res všeč, saj je v mahnem mestu še vedno mogoče čutiti tradicionalni španski utrip, na plažah pa nikoli ni gneče.«

Garry me je opozoril še na atraktivno pokrito tržnico. Vredno jo je obiskati in to ne le zaradi pestre ponudbe kmečkih pridelkov in rib. Stene in strop je namreč poslikal lokalni umetnik. Pokriti prostor je spremenil v velikanski akvarij, saj iz vseh kotičkov na obiskovalce prežijo naslikane ribe in druga morska bitja.

Svetilnik na rtu Trafalgar. FOTO: Igor Fabjan

S stenskim murali je popestril še nekaj drugih hiš v sicer enoličnem mestu. Barbate je znan po lovu na tune. Turiste pa poleg peščenih plaž privlači nekaj kilometrov oddaljeni svetilnik na rtu Trafalgar. Ta del obale je znan po veliki pomorski bitki, v kateri je leta 1805 britanska kraljeva mornarica pod poveljstvom admirala Horatia Nelsona premagala združeno špansko in francosko ladjevje.

Poraz je prekrižal načrte Napoleonu, ki je nameraval izkrcati svoje čete v Angliji.

Bela mesta vabijo

Eno najbolj privlačnih obalnih mest med Tarifo in Cadizom je Conil de la Frontera. Njegov najbolj privlačni del je majhno, strnjeno središče v katerem se ob ozkih ulicah stiskajo belo obarvane hiše. Že davno je pritegnilo tudi tuje kupce nepremičnin in mestu daje svoj pečat skupnost priseljencev, med katerimi prevladujejo Britanci.

Mnoge restavracije ob obali so v lasti tujcev, nekateri oddajajo svoje nepremičnine, precej je tudi mladih, ki delajo na daljavo, ter seveda upokojencev, ki tu lahko živijo ceneje kot doma.

Mesto se ponaša z dolgo peščeno plažo. Še več pa se jih ponuja vse do počitniškega mesta Roche. Območje med peščenimi plažami in borovimi gozdovi so začeli urbanizirati v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Cene zemljišč so bile zaradi naravne ohranjenosti visoke že takrat tako, da so pritegnile predvsem premožnejše kupce, ki so na velikih parcelah gradili pravcate vile.

Naselje je še danes eno prestižnejših v Andaluziji, a tega na zunaj ni videti, saj se razkošne hiše skrivajo za visokimi ograjami. K sreči so plaže tako kot povsod v Španiji dostopne vsem. Najlepši so majhni peščeni zalivi, ki se skrivajo pod visokimi klifi. Ker je do njih mogoče priti le peš in obale ne spremljajo gostinski lokali, tod nikoli ni pretirane gneče.

Za spremembo se je bilo vredno podati tudi v notranjost. Le pol ure vožnje stran se na hribu stiska eno najlepših starih mest v Andaluzuji, Vejer de la Frontera. Mesto z belo opleskanimi hišami je videti kot z razglednice.

Potepanje po ozkih ulicah za mestnim obzidjem pa je svojevrstno doživetje. Vabijo številne trgovinice z lokalnimi proizvodi, gostinski lokali in nekaj muzejev.