Laganje je del odraščanja

Blago laganje oziroma prilagajanje resnice je del odraščanja, celo del življenja, pravi psihologinja dr. Andreja Poljanec iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino, ki tudi predava na Univerzi Sigmunda Freuda (oboje v Ljubljani). Začne se pri treh letih: otrok se zlaže, da se izogne težavam, in starši navadno le nakažemo, da smo ga spregledali, razloži specialistka zakonske in družinske terapije. »Med tretjim in šestim letom se razvija bujna domišljija in otrok težko loči med resničnim in neresničnim. Okoli sedmega leta že zmore prepoznati neresnico in se trudi biti pošten.« Pomembno je vedeti, da ne laže zanalašč ali iz hudobije, temveč je »za lažjo skrita stiska, ki jo moramo prepoznati. Na laž se ne odzovemo z zgražanjem ali grobostjo, temveč pokažemo iskreno zanimanje in ga ne obsojamo.«

Zakaj otroci lažejo? »Večinoma zaradi strahu pred starševsko jezo, kaznijo, poniževanjem, lahko tudi zaradi izogibanja delu, ki ga ne marajo, denimo sprehajanja psa. Z otrokom se pogovorimo, da ugotovimo, v čem je težava, in začutimo njegove želje, način razmišljanja. Včasih se želijo dokazati pred vrstniki, kar govori o nizki samopodobi, v tem primeru se ne osredotočamo na laž, temveč na rešitev vzroka laganja, torej mu bomo pomagali graditi boljšo samopodobo. Laži glede odnosov nakazujejo, da potrebuje pomoč pri razvoju socialnih kompetenc.«

Laži, ki škodijo

Na eni strani so nedolžne, tako imenovane bele laži, ki nikomur ne škodijo, na drugi strani pa je pravo laganje, ki lahko škodi bodisi otroku (na primer žrtev fizičnega, psihičnega nasilja o tem molči, zanika ali ščiti povzročitelja) bodisi tistemu, o komer laže (izmisli si na primer, da so ga hoteli ugrabiti, da ga je točno določena oseba zlorabila, da ga je prodajalka ogoljufala).

Sogovornica razloži, da so bele laži pogosto znak prosocialnega vedenja; z njimi si želijo izboljšati počutje ljudi okoli sebe (na primer zaskrbljena mama vpraša otroka, ki je padel, kako se počuti, in otrok odvrne, da je vse v redu). Pri resnejših lažeh gre vedno za globlji družinski problem, laž je odziv na nezdravo čustveno dinamiko, pojasnjuje psihologinja.


»V primeru zlorabe lahko laže zato, ker se boji tistega, ki ga zlorablja, ker ga je ustrahoval ali zmanipuliral, lahko pa ima to osebo rad, je recimo družinski član, in ne želi, da bi ga kaznovali. Če bi jo 'zatožil', bi se počutil krivega.« Kadar si otrok izmisli, da mu je nekdo naredil ali hotel narediti nekaj slabega, to govori o močni čustveni prezrtosti: »Tako na nezavedni ravni dobi ogromno pozornosti, saj se starši aktivirajo. To je znak, da jih čustveno močno pogreša ali da je doma napeto, nezdravo ali konfliktno vzdušje. Tako doseže, da se v družini ukvarjajo z njim in z zunanjim svetom, namesto da bi se ukvarjali z izboljšanjem samih sebe in medsebojnih odnosov.«

Kako naj ravnajo starši, vzgojitelji, učitelji, če sumijo, da otrok laže o pomembnih zadevah? »Poskrbeti je treba za varen prostor in sproščeno vzdušje. Ob primernem čustvenem stiku z odraslo osebo se bo toliko sprostil, da bo zmogel povedati resnico. Če se bo počutil utesnjenega in pod pritiskom, pa se bo zaprl vase in utihnil ali lagal.«