Iz majhnega zraslo veliko

Še v 18. stoletju je bilo Grosuplje, ki se v listinah stiškega samostana leta 1136 prvič pojavi kot Groslupp (oziroma pozneje pri Valvasorju Velike Uplje), majhen kraj, ki se je zaradi ugodne prometne lege v naslednjem stoletju razvil v pomembno cestno in železniško križišče. Poleg deželne ceste proti Karlovcu so leta 1869 potegnili cestno povezavo po dolini reke Krke do Žužemberka, leta 1893 pa je skozenj stekla železniška proga iz Ljubljane proti Kočevju in naslednje leto še proti Novemu mestu. Zaradi bližine Ljubljane se je kraj vse bolj širil, se razvil v gospodarsko in upravno središče z več kot 7500 prebivalci ter leta 2005 dobil status mesta,« nam je ob litografski krajevni razglednici iz leta 1898 najprej povedala upokojena profesorica slovenskega in ruskega jezika, višja bibliotekarka in domoznanka Marija Samec.

Osrednja panoramska risba, narejena z Brinjskega hriba, prikazuje skromno poseljeno naselje ob Grosupeljščici na koncu 19. stoletja, ko so se Grosupeljčani (teh je bilo nekaj manj kot petsto) in okoličani večinoma ukvarjali s kmetijstvom, tovorništvom, z mlinarstvom, usnjarstvom in opekarstvom. Ob njenem desnem robu stoji župnijska cerkev sv. Mihaela, ki se prvič omenja leta 1305, leta 1663 je bila barokizirana in pozneje večkrat obnovljena, nazadnje v letih 2003/4. Pokopališče ob cerkvi so 1967. opustili, ohranila sta se le nagrobnik družine Košak pod lipo in v steno zidu vzidana plošča družine Gale. Poleg stare cerkve so 1972. na pobudo župnika Toneta Bohinca in po načrtih arhitekta Janeza Fürsta postavili novo, prvo moderno oblikovano cerkev v Sloveniji, prav tako posvečeno sv. Mihaelu.

Malo pred razcepiščem prog proti Kočevju in Novemu mestu so postavili železniško postajo, za katero je po besedah naše sogovornice zemljišče ponudil posestnik, gostilničar, župan in poslanec v kranjskem deželnem zboru Franc Košak. Ta je v pritlični zgradbi med postajnim poslopjem na desni in železničarsko stanovanjsko stavbo na levi strani odprl restavracijo, ki je delovala do druge svetovne vojne. Med slednjo je bil kolodvor porušen in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obnovljen. Župan Košak je zgradil tudi povezovalno, današnjo Kolodvorsko cesto, obdano z lipovim drevoredom, ki je vodila do njegove kmetije in gostilne, p. d. Koščakove hiše.

»Enonadstropna rustikalna stavba s štukaturnimi okrasi na pročelju stoji na križišču Adamičeve ceste in Stranske poti. Na levi strani risbe vidimo vogal velikega gospodarskega poslopja, v katerem sta bila goveji in konjski hlev ter na koncu mlekarna. Pri razprodaji brinjske grajske posesti leta 1894 je Franc Košak kupil pretežni del zemlje in gozdov ter postal največji posestnik v okolici. Po njegovi smrti 1914. je sin Franc opustil gostilno in se z ženo Maro posvetil le kmetovanju in čebelarstvu ter postal eden tedanjih najuspešnejših slovenskih čebelarjev, saj je na leto pridelal do 4000 kg medu in 20 kg voska. Leta 1923 je gostilniško sobo spremenil v sprejemnico z lončeno pečjo, v kateri sta danes grosupeljska poročna dvorana in prostor za manjše kulturne dogodke. Po drugi svetovni vojni, med katero je v bombnem napadu 1945. umrl, so hišo in zemljo nacionalizirali in njegovi vdovi namenili majhno sobo, v preostale prostore pa naselili druge družine,« pripoveduje Marija Samec in doda, da se je v Koščakovo hišo 1974. vselila knjižnica. Ko so 2007. zraven nje postavili novo stavbo knjižnice, so obnovili tudi staro zgradbo, v kateri so poleg poročne sobe še galerija, kavarna, TIC, dvorana in upravni prostori knjižnice.

Desna sličica prikazuje vhodno pročelje gradiča Brinje, katerega prvotno poslopje so v začetku 16. stoletja zgradili Lambergi z boštanjskega gradu kot svojo pristavo. Nato se je zvrstilo več lastnikov, med katerimi mu je rodbina Pour med letoma 1723 in 1894 dala sedanjo podobo enonadstropne stavbe skoraj kvadratnega tlorisa s piramidasto streho, kamnitim portalom in balkonom nad njim. Leta 1894 ga je kupil mestni uradnik iz Ljubljane Ignac Valentinčič, čigar sin Stanislav ga je podaril občini, da bi v njem uredila muzej, ta pa ga je prodala in sedanji lastnik Mitja Gioahin ga ravnokar obnavlja; v njem bo šest stanovanj.