Na svet ne glejte črno-belo
Vse, čemur se upiramo, vztraja. Meje našega zavedanja so meje našega sveta, a nič ni nemogoče, če razširimo zavest in jo dvignemo nad kolektivne vzorce, pravijo duhovni učitelji. Realnost namreč dojemamo skozi svoja očala, jo zaznavamo prek številnih filtrov, ki smo jih pridobili v življenju.
Um temelji na polarnosti, potrebuje plus in minus kot baterija; če ni polarnosti, ni pretoka energije. Če začnemo torej projicirati v svet dobre misli, potrebujemo tudi negativne kot nasprotje, da um lahko deluje, medtem ko v srcu ni dvojnosti. S tem lahko pojasnimo paradoks, da še nikoli ni bilo na svetu toliko mirovnikov, a tudi toliko vojn.
Gre za dve strani istega kovanca. Zato je človeštvo v težavah, saj je vse na svetu ustvarjeno v dvojnosti, torej z umom. Le ko ustvarjamo s srcem, se to ne dogaja, ker v njem ni polarnosti. Ko si v srcu, šele čutiš povezanost z vsem in si hkrati del vsega. Seveda je nemogoče biti ves čas v srcu, a dokler projiciramo energijo z umom in tako ustvarjamo stvari, vedno pritegnemo nasprotje.
Če bi zakon privlačnosti deloval, bi ljudje vsak teden zadeli na lotu! A treba se je zavedati, da um ni naš najboljši prijatelj, je le služabnik. Zato je dobro, da se soočamo tudi s svojo temo, strahovi, odvisnostmi, egom, ki jih zanikamo in potlačujemo, se slepimo, da smo samo dobri, in svetimo s svojo lučjo, kajti več luči projiciramo zunaj sebe, več bo teme. Rešitev je v stanju t. i. neizbirajočega zavedanja, ko ne izbiramo med hladnim in toplim, ampak razumemo, da sta to dve plati iste stvari.
Šele ko sprejmemo svojo temo, spoznamo, da potrebujemo obe polarnosti, da smo lahko celostni, iz tega izhajata naša moč in modrost. Dokler ne razumemo polarnosti, doživljamo ločenost v zunanjem svetu, ki je v resnici le odsev naše notranjosti. Če vidimo slabe stvari, vojne in katastrofe, je to odsev našega notranjega stanja. Naša realnost ni nič drugega kot projekcija našega notranjega potovanja. Šamani pravijo, da je življenje sen, ki ga sanjamo. Če spremenimo sanje, spremenimo življenje.
Drugih ne moremo spremeniti, lahko le sebe, a v trenutku, ko se, se spremenijo tudi drugi. Stvari se zgodijo, ko spustimo občutek, da nečesa ne moremo, na kar nas um ves čas opominja, da ostajamo v začaranem krogu. Ko spustimo, se vse spremeni. Vse, od česar bežimo, vztraja, kar sprejmemo, izgine.
Če se npr. ne odzovemo na provokacijo, nima drugi nobene moči nad nami. Če se z nekom pregovarjamo, mu dajemo moč in ne nadzorujemo situacije. Ko razmišljamo o težavi in se ji upiramo, zadevo poslabšujemo in krepimo. Vse, čemur se upiramo, čemur posvečamo pozornost, raste, ko spustimo in se osvobodimo bremena situacije, se ta avtomatsko reši, saj je vse zunanje dogajanje le odraz nas. Zato ne ignorirajte težav, a ne bodite navezani na njihov izid. Razumite, da bo prav, kar koli se bo zgodilo. Prepustite se večjemu načrtu – zgodilo se bo najboljše. Včasih to ni tisto, kar si želimo, a ko sprostimo napetost, vse pade na pravo mesto.
