Gostilna Franc Jakob, Ljubljana

O jabolčnem zavitku, ki smo ga dobili povsem na koncu, pravzaprav še danes sanjamo. Debele in žmohtne plasti z obilo masla, ki so razmejevale naribana jabolka, nam je nazadnje naredila pokojna babica. Ker ni bil presladek, nas ob koncu ni pokopal, ampak navdušil s preprostostjo, domačnostjo, to so bili resnično nostalgični grižljaji.

Bili smo prijetno presenečeni, saj smo ga dobili v mladem, komaj leto in pol starem ljubljanskem kraljestvu krškopoljcev v Trnovem. Bili so namreč že skoraj pozabljeni, ko se je Jakob Franc Novoselc, po katerem se tudi imenuje gostilna, po nekem naključju povsem poglobil v vzrejo krškopoljca. »Koljemo jih šele, ko dosežejo 160 ali 180 kilogramov,« je dejal. V končno predelavo pa gredo šele po letu in pol brezskrbnega in prostega tekanja, normalno, po Krškem polju.

Že zaradi vsega znanja o teh črno-belih prašičih in zaradi svojega mesarja ter tudi tistega, ki zanj redi te krškopoljce, je hotel Novoselc svoje okusne mesnine, ki jih za nameček dimi v Marezigah, naposled predstaviti svetu. »Uporabiti želimo prav vse, od rilca do glave!« je odločen. Zapisati je treba, da mesu ne dodajajo prav nobene kemije, a če takšen kos ne pride v roke profesionalcu, mu niti ekološki predznak ne pomaga kaj dosti.
Ker je razsajalo vroče poletje, smo si zaželeli nekaj lažjega. Prepričani smo bili, da bi ob tatarskem biftku, carpacciu krškopoljca z ovčjim sirom ter njihovem pršutu že zadovoljili svoje osnovne potrebe po krškopoljcu. Pa se je zgodilo, da smo pri tatarcu močno pogrešali prav kuharjev podpis. Bil je to kos surovega in nezačinjenega mesa.

In carpaccio, ki mu je obliko držala gora solate, v bistvu sploh ni bil carpaccio, jed bi morala zato biti nujno pod navednicami, saj na tanko narezan svinjski ombolo niti ne sme biti surov, kar človek ne nazadnje tudi pričakuje od carpaccia.
Je pa bilo zato vse preostalo za prste oblizniti. Njihov tri leta sušeni pršut, denimo, je preprosto božanski.

Narezan je bil pred našimi očmi na legendarni berkelci in že kmalu zatem – na leseni deščici – dobival bele pikice, znak fermentacije in vrhunske kakovosti. Fuži s tartufi so bili potem tako lahkotni in okusni tudi zaradi Klenartove suhe in aromatične malvazije, ki je prala sleherni grižljaj ter zahtevala brž novega.

Domači al dente fuži ter debela pest tartufov so nas s pomočjo poletne malvazije zato v hipu prežarčili nekam v Istro, pod krošnjo koprivovcev. In s čim smo pospremili tako odlično pripravljene in zato sočne svinjske medaljone (v idealni kombinaciji s polento), čez katere je bila za nameček poveznjena še čepica iz nadimljene pancete in prepričljive gobove omake? Ja, s Frelihovim cvičkom – zaradi arom češnje in maline je prijetnega in poletnega okusa, nadvse primeren tudi za tiste, ki bi ga radi malo več.