»Edini pravi izgovor je bolezen«

Niko verjetno poznate po njenih videih vadb, ki jih za ženske pripravlja kar v svoji dnevni sobi. Pot do tega, da zdaj živi svoje sanje in da je njen najljubši hobi postal njena služba, pa je bila polna preizkušenj.

Kako trnova je bila vaša pot?

Trenirala sem ritmično gimnastiko in bila izbrana v ekipo za olimpijske igre, potem pa mi je, ko sem bila stara 13 let, zaradi prenapornih treningov odpovedalo telo. Čez noč mi je ohromela noga. Sledilo je osem operacij, štiri leta sem preživela na berglah, 6. in 7. razred osnovne šole sem opravila v bolnišnici. Še enkrat sem se morala naučiti hoditi in še vedno imam posledice, za 3,5 centimetra krajšo nogo. V sklopu rehabilitacije sem se ponovno začela ukvarjati s športom in velikokrat se šalim, da sem se ravno znebila bergel, ko je prišla nova preizkušnja. Pri 18 sem zanosila, dobila sina Žigo in leto in pol po njegovem rojstvu sva ostala sama. Pri 19 me je iz stiske reševal le šport in ker sem bila brez denarja, sem trenirala doma. Pot me je pozneje zanesla v novinarstvo, potem pa sem po spletu okoliščin v zasebnem življenju ponovno pristala na točki, ko sem bila brez službe, partnerja, denarja, z otrokom. To je bilo pred štirimi leti in vse, kar sem imela, je bil avto, ki sem ga prodala in denar porabila za najemnino za eno leto. Najbolj zanimivo je, da bolj ko sem bila na tleh, bolj sem vedela, da bo iz tega nekaj dobrega. Ne vem, ali je bil to obrambni mehanizem, ki sem si ga zgradila, da sem lažje preživela, ampak očitno sem imela prav.

Kako zdaj gledate na vse preizkušnje?

Na življenje zdaj vedno gledam pozitivno in tudi če bodo prišli slabši trenutki, se jih ne bojim. Vem, da se bom, dokler bom zdrava in pri pameti, izkopala iz vseh težav. Ni me več strah, nič več ne razmišljam 'Kaj pa, če …' in resnično živim s popolnoma drugo energijo. Tudi zaradi tega vem, da se stvari odvijajo tako dobro, kot se. Ob vsem seveda ne smem pozabiti na starše, ki so se res izkazali. Da se je vse skupaj vendarle izšlo, je tudi posledica njihove pomoči, saj so, kadar so le lahko, z ljubeznijo priskočili na pomoč kot 'varuške'.

Kako pa ste potem prišli na idejo o snemanju vadb?

Pred tremi leti sem za preživetje delala tudi za šankom, ampak se v tem nikakor nisem našla. En dan sem na poti domov neutolažljivo jokala, bila čisto na tleh, potem pa sem se v nekem trenutku zbrala in dobila idejo. Vedno me je reševala vadba, ki ti ne da le fit telesa, ampak se zaradi nje počutimo fizično dobro in samozavestno. To je povezano in v to verjamem, saj me je ves čas reševalo. Rekla sem si, da vsaj nekaj mi gre, da sem zdrava, čeprav so mi pred 20 leti zaradi težav s hrbtenico napovedali, da ne bom več hodila. Prijatelj mi je posodil denar, da sem opravila licenco za osebnega trenerja in začela. Skozi vadbo sem želela prikazati tudi svojo zgodbo, saj je takšnih žensk, kot sem bila jaz – brez denarja, varstva in časa, veliko. Zato sem jim želela ponuditi kakovostno vadbo, ki pa jo lahko izvajajo od doma, kadar želijo. Potem se je zgodba razvijala in zdaj lahko rečem, da od tega lahko živim.

Kako prepričate ženske, da je vredno poskusiti in vztrajati?

Puncam se želim čimbolj približati, čeprav virtualno, in sicer tako, da z 'njimi' telovadim doma. Vse, kar potrebuješ, je prostor v velikosti telovadne podloge. Glava je tista, ki nas omejuje z neštetimi razlogi, ki so v resnici le skrivališče za našo lenobo. Se opravičujem za neposrednost, ampak tako je! Če želite, da postaneta vadba in aktivnost del vašega življenja, je pomembno, da ju vzljubite. Zato počnite, kar imate radi, kar zmorete in na začetku si zastavite manjše cilje.

Katera je po vaših izkušnjah najboljša motivacija?

Spremembe in boljše počutje. Morda je treba na začetku malo na silo, ampak s prvimi spremembami zraste tudi samozavest, samozavestna ženska pa je sposobna premikati gore. Motivacija je zelo pomembna. Kdor to razume in osvoji, ne preživi niti enega dne brez motiviranja samega sebe. Moje sporočilo skozi videe in vadbo nikakor ne pravi: Migaj, če želiš biti srečna. Ne, ker, če misliš, da te bo napeta ritka osrečila, te moram razočarati. Ne prodajam čarobne palčke. Nič od tega, kar objavim, ne bo delovalo, če se ne boste spravile k delu in vztrajale.

Katere izgovore največkrat slišite od tistih, ki prehitro odnehajo?

Uf, lahko bi napisala kratek priročnik izgovorov. Največkrat omenjeni pa so: Nimam časa, preveč sem lena, ker je preveč vsega, ne vem, kje naj začnem, nimam denarja... Nič od tega ni pravi izgovor, edini pravi je bolezen.

Nam lahko namignete, kako naj si zaposlena mamica organizira dan, da ji ostane vsaj še nekaj časa za vadbo?

Določiš si dneve v tednu in si v svoj urnik enostavno zabeležiš – trening. Teh dni in ur, te so odvisne od posameznikovega življenjskega stila, se držiš. Druge opravke pa prilagajaš. Moj nasvet je, da so treningi med tednom. Takrat je že tako norišnica in že s psihološkega vidika je dobro, da veš, da te čaka vikend, ko se boš lahko povsem posvetila družini in prijateljem. Danes, ko je nešteto možnosti za treninge tudi doma, res ne vem, zakaj je to še vedno taka težava. Moji treningi so bili na primer od ponedeljka do petka od 6. do 6.30 zjutraj.

Si je torej mogoče postavo preoblikovati doma v pol ure z minimalno vloženega denarja?

Seveda! Samo želja ti odpre vrata. Dejanje pa sproži, ali boš stopil skozi ali boš obstal na vratih. Spoznala sem ženske z izjemnimi zgodbami in železno voljo. In ne glede na vse napisano, opisano... Zaključek vseh uspešnih zgodb je: Vse je v glavi!

Se je našel kdo, ki je rekel, da je vaš način vadbe zato, ker traja samo pol ure, premalo učinkovit?

Seveda. Ampak največji izziv je bil, kako in kje začeti. Kako ženskam povedati, da tako razgaljam tudi svojo osebno zgodbo in da vem, da se da. Koncept vadbe Bodylift meri na ženske, ki želijo na zdrav, varen in sorazmerno hiter način preoblikovati rizične predele telesa. Ženska sicer ne bo pretekla 42 kilometrov, dosegla rekorda v gorskem kolesarstvu in premagala partnerja v številu sklec (smeh). Gre za vadbo, kjer bo pridobila samozavest, oblikovala predele, ki so za žensko, iskreno, najpomembnejši, ko govorimo o videzu, hkrati pa bo še vedno ohranila ženstvenost. Še vedno bo lahko aktivna pri drugih športih, kar je celo priporočljivo. Vsi vemo, da eni in isti gibi vsak dan ne ubijajo samo telesa, ampak tudi duha.

Velikokrat pri vadbi niste sami. Družbo vam delata dva mucka. Kako sta prišla v vaše življenje?

Sem velika ljubiteljica živali in ko sem pred tremi leti izgubila pse, sem si rekla, da nekaj časa ne bom imela živali, saj se moram najprej postaviti na noge. In kdo smo mi, da bomo delali načrte, če pa ima življenje že vse pripravljeno za nas? Tako sem našla svojo prvo majhno črno mačkico Mini. Dva dneva me je klicala iz cevi, v Gmajnice pa sem ji potem šla iskat še družbo, mačka Mikija. To, da Mini postane glavna zvezda mojih treningov, ni bilo v načrtu (smeh). Moji mački sta dokaz, da nam je na neki način vse namenjeno. Odvisno je samo, kako bomo določene dogodke obrnili. Jih bomo ignorirali, obsojali, jih spremenili v negativno ali pozitivno? Tudi to, da nekdo bere ta intervju, ima mogoče neki globlji smisel, mogoče to pomeni, da je zdaj res čas, da obrne nov list v življenju. Kako in kaj, ne vem. Odvisno, katero zvrst knjige piše.