BRBOTANJE
Brbotanje je pogostejše od jecljanja
Čeprav skoraj vsak pozna koga, ki govori tako hitro in nerazločno, da ga je pogosto nemogoče razumeti, redki vedo, da gre za govorno-jezikovno motnjo, ki ji pravimo brbotanje.
Odpri galerijo
Osebam, ki brbotajo, se ne posmehujemo. FOTO: Guliver/Getty Images
Govorno-jezikovne motnje so najpogostejše v obdobju intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja, torej do desetega leta starosti, pojasnjuje logopedinja Maja Štebih z Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana, seveda pa se pojavljajo tudi pozneje. Za poznejša starostna obdobja težko opredelimo, katere motnje so najpogostejše. Pri motnjah fluentnosti, torej tekočnosti, vemo, da približno odstotek odraslih jeclja.
"Brbotanje je tako kot jecljanje motnja fluentnosti govora, vendar o brbotanju vemo veliko manj. Že podatek, da je bila prva mednarodna konferenca o brbotanju leta 2007, je zgovoren." Za brbotanje je značilno nejasno izražanje – prehiter govor, neurejene misli, izpuščanje zlogov, besede se prelivajo druga v drugo, ponavljanje fraz, vnašanje mašil, slabša pozornost, kar seveda pomeni, da poslušalec slabo razume govorčevo sporočilo. Prav tako se lahko pojavijo težave pri branju in pisanju. "Pri nekaterih je lahko prisoten le eden od zgoraj naštetih simptomov, pri drugih več. Več simptomov pomeni slabšo razločnost govora, težjo razumljivost, torej težjo obliko motnje."
Skoraj vsem, ki brbotajo, je skupno, da nimajo uvida v motnjo oziroma se težave ne zavedajo, zato jim kot laiki lahko pomagamo tako, da jih prosimo, naj govorijo počasneje. Pomembno je tudi, da jim z obrazno mimiko in neverbalno komunikacijo ne sporočamo, da so v naših očeh manjvredni. Iz njih se ne norčujemo, temveč pozorno poslušamo, in če jih ne razumemo, jim to povemo prijazno in spoštljivo, poudarja logopedinja.
Na pojav brbotanja tako kot na pojav jecljanja vpliva več dejavnikov, verjetno najbolj genetika in drugačno delovanje možganov, pravi sogovornica, še vedno pa niso odkrili pravega vzroka, ki privede do te motnje, ki jo običajno diagnosticirajo po desetem letu starosti, kar pa ne pomeni, da simptomi niso prisotni že prej.
"V tej starosti je govorno-jezikovni razvoj otroka končan, tako da je mogoče druge morebitne motnje izključiti, hitrost govora se poveča in znaki brbotanja postanejo izrazitejši. Podatkov o razširjenosti in pojavnosti brbotanja je zelo malo. Po raziskavi iz 2005. naj bi brbotalo od pet do 16 odstotkov populacije. Raziskava, ki so jo naredili 2007. na Nizozemskem, pravi, da brbota 1,8 odstotka otrok med desetim in 12. letom. Novejše raziskave kažejo, da naj bi bilo brbotanje bolj pogosto kot jecljanje." Maja Štebih poudarja, da se brbotanje velikokrat pojavi skupaj z jecljanjem. "V naši ustanovi smo se z brbotanjem srečali le v nekaj primerih, trenutno je v moji ambulanti le ena oseba, ki brbota."
Ali lahko izzveni ali je nujna strokovna pomoč? "Vsak, ki brbota, se lahko vključi v logopedsko obravnavo, vendar je glede na zasedenost logopedov čakalna doba kar dolga, do 12 mesecev. Prav tako se zelo malo logopedov in logopedinj ukvarja z motnjami fluentnosti, zato se čakalne dobe še podaljšujejo. Motnja težko spontano izzveni, saj osebe, ki brbotajo, nimajo uvida v lastne težave, zaradi odziva okolice pa postanejo zaskrbljene in se tako odločijo za logopedsko obravnavo."
Uspešnost terapije je v največji meri odvisna od motivacije posameznika. Prav tako na uspeh vplivajo starost, trajanje motnje in težavnost oziroma prisotnost drugih motenj, pravi strokovnjakinja. "Eden od ciljev je vsekakor upočasnitev tempa govora, kar pa ni vedno lahko. Prav tako je treba izboljšati izgovorjavo, vnašati ustrezne pavze v govor in podobno."
Za brbotanje so značilni prehiter govor, neurejene misli, izpuščanje zlogov, prelivanje besed, ponavljanje fraz, vnašanje mašil, slabša pozornost. FOTO: Guliver/Getty Images
"Brbotanje je tako kot jecljanje motnja fluentnosti govora, vendar o brbotanju vemo veliko manj. Že podatek, da je bila prva mednarodna konferenca o brbotanju leta 2007, je zgovoren." Za brbotanje je značilno nejasno izražanje – prehiter govor, neurejene misli, izpuščanje zlogov, besede se prelivajo druga v drugo, ponavljanje fraz, vnašanje mašil, slabša pozornost, kar seveda pomeni, da poslušalec slabo razume govorčevo sporočilo. Prav tako se lahko pojavijo težave pri branju in pisanju. "Pri nekaterih je lahko prisoten le eden od zgoraj naštetih simptomov, pri drugih več. Več simptomov pomeni slabšo razločnost govora, težjo razumljivost, torej težjo obliko motnje."
Maja Štebih: »Motnja težko spontano izzveni, saj tisti, ki brbotajo, nimajo uvida v lastne težave.« FOTO: osebni arhiv
Skoraj vsem, ki brbotajo, je skupno, da nimajo uvida v motnjo oziroma se težave ne zavedajo, zato jim kot laiki lahko pomagamo tako, da jih prosimo, naj govorijo počasneje. Pomembno je tudi, da jim z obrazno mimiko in neverbalno komunikacijo ne sporočamo, da so v naših očeh manjvredni. Iz njih se ne norčujemo, temveč pozorno poslušamo, in če jih ne razumemo, jim to povemo prijazno in spoštljivo, poudarja logopedinja.
Redko sama izzveni
Na pojav brbotanja tako kot na pojav jecljanja vpliva več dejavnikov, verjetno najbolj genetika in drugačno delovanje možganov, pravi sogovornica, še vedno pa niso odkrili pravega vzroka, ki privede do te motnje, ki jo običajno diagnosticirajo po desetem letu starosti, kar pa ne pomeni, da simptomi niso prisotni že prej.
Brbotanje je govorno-jezikovna motnja, ki jo običajno diagnosticirajo šele po desetem letu starosti, čeprav so znaki lahko prisotni že prej.
"V tej starosti je govorno-jezikovni razvoj otroka končan, tako da je mogoče druge morebitne motnje izključiti, hitrost govora se poveča in znaki brbotanja postanejo izrazitejši. Podatkov o razširjenosti in pojavnosti brbotanja je zelo malo. Po raziskavi iz 2005. naj bi brbotalo od pet do 16 odstotkov populacije. Raziskava, ki so jo naredili 2007. na Nizozemskem, pravi, da brbota 1,8 odstotka otrok med desetim in 12. letom. Novejše raziskave kažejo, da naj bi bilo brbotanje bolj pogosto kot jecljanje." Maja Štebih poudarja, da se brbotanje velikokrat pojavi skupaj z jecljanjem. "V naši ustanovi smo se z brbotanjem srečali le v nekaj primerih, trenutno je v moji ambulanti le ena oseba, ki brbota."
Ali lahko izzveni ali je nujna strokovna pomoč? "Vsak, ki brbota, se lahko vključi v logopedsko obravnavo, vendar je glede na zasedenost logopedov čakalna doba kar dolga, do 12 mesecev. Prav tako se zelo malo logopedov in logopedinj ukvarja z motnjami fluentnosti, zato se čakalne dobe še podaljšujejo. Motnja težko spontano izzveni, saj osebe, ki brbotajo, nimajo uvida v lastne težave, zaradi odziva okolice pa postanejo zaskrbljene in se tako odločijo za logopedsko obravnavo."
Pot do logopedaStarši morebitno zaskrbljenost glede otrokovega govora najprej zaupajo otrokovemu pediatru, ta ali pa splošni zdravnik otroka z napotno listino – izdanim delovnim nalogom napoti k logopedu v ustrezno zdravstveno ustanovo. V skladu s pravilnikom o naročanju starši nato otroka naročijo na pregled pri logopedu, pojasnjuje Maja Štebih z Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana.
Uspešnost terapije je v največji meri odvisna od motivacije posameznika. Prav tako na uspeh vplivajo starost, trajanje motnje in težavnost oziroma prisotnost drugih motenj, pravi strokovnjakinja. "Eden od ciljev je vsekakor upočasnitev tempa govora, kar pa ni vedno lahko. Prav tako je treba izboljšati izgovorjavo, vnašati ustrezne pavze v govor in podobno."
