V nekaj urah do Marsa, v nekaj dneh do Plutona

V zadnjih letih je več različnih bogatih podjetnikov investiralo na milijone dolarjev v take ali drugačne programe, povezane z vesoljem. Te zamisli so med drugim povezane z dolgimi časovnimi obdobji, različnimi špekulativnimi kritikami, ki seveda nakazujejo na možnost, da ne bodo imeli konkretnih koristi in povrnitve visokega finančnega vložka, saj se na kaj takega lahko čaka celo več desetletij.

Zadnji, ki je vložil denar v vesolje, je ruski milijarder Jurij Milner, ki je zaslužil bogastvo z vlaganjem v sistema Facebook in Twitter. Manj se zanima za posle, povezane z vesoljem, kot na primer Elon Musk ali Jeff Bezos. Bolj ga zanima temeljno vprašanje človeka v vesolju. Ali smo sami v vesolju ali je tam življenje, druga živa bitja? Lani je naznanil, da daje 100 milijonov dolarjev za programe iskanja življenja v vesolju, ki so znani kot SETI (Search for Extraterrestrial Intelligence), in sicer v okviru programa, znanega kot Breaktrough Listen.

Zdaj se od tega premika k razvoju vesoljskih sond, ki naj bi tako življenje iskale neposredno. Pred dnevi je na tiskovni konferenci v New Yorku, ki se je ujemala s 55-letnico poleta Jurija Gagarina v vesolje, razkril program Breaktrough Starshot: prizadevanje za razvoj drobnih vesoljskih sond, ki naj bi jih laser pognal skozi velike vesoljske globine vse do nam najbližje zvezde Alfa Kentavra. Vesoljski strokovnjaki domnevajo, da okrog te, 4,27 svetlobnega leta oddaljene zvezde kroži vsaj en planet. Sondice bi do tja potovale s petino svetlobne hitrosti ali 60.000 kilometri na sekundo in bi do naše najbližje zvezde prispele v 20 letih. Pri programu sodelujejo svetovno znani fizik Stephen Hawking, podjetnik Mark Zuckerberg, astrofizik Avi Loeb in univerza Harvard, vodja projekta je Pete Worden, ki je nedavno vodil Nasin Amesov vesoljski center. Časovni okvir projekta je izjemen: 20 do 30 let! »To bi radi naredili v eni generaciji, ne govorimo o več sto letih, kot radi pomislijo ljudje. Da bi to naredili, ne smemo razmišljati o velikih vesoljskih ladjah,« pravi Milner. Zanima ga, kako lahko po vesolju potujemo še hitreje in kako bi lahko naredili ta naslednji korak. Voyager 1, najbolj oddaljena vesoljska sonda človeške civilizacije, bi zdaj do zvezde Alfa Kentavra potovala kar 70.000 let. Po drugi strani bi sonda New Horizons, ki je prva letela mimo Plutona in je tudi najhitrejša vesoljska sonda, ki jo je človek poslal v vesolje, do naše najbližje zvezde potovala 30.000 let.

Miniaturna sonda

Odgovor leži tudi v močnih laserskih žarkih in s tem povezanim pogonom ter seveda laserskih jadrih, ki bi poganjala vesoljsko sondico v medzvezdni vesoljski prostor. To je povezano z zelo majhnim vesoljskim plovilom ali vesoljskim nanosistemom, ki je lažji od kilograma in se bolj bliža teži par dekagramov ali celo gramov oziroma še najbolj spominja na računalniško enoto velikosti poštne znamke, prav zato oznaka starchip. Ta res miniaturna vesoljska sonda bi vsebovala vse, kar imajo znatno večji in težji sateliti in vesoljske sonde, torej razne sisteme, podsisteme, komunikacije, enote za uravnavanje v prostoru, kamere-instrumente in seveda vir energije, to bi bil lahko drobec radioaktivnega elementa americija.

Druga sestavina bi bilo zelo lahko in tanko vesoljsko jadro, premera nekaj metrov, ki bi omogočalo pogon v velikih vesoljskih globinah. Vse to je možno zaradi številnih tehnoloških napredkov, ki so omogočili veliko pomanjševanje in skrčili elektroniko na zelo majhne enote. Velik je napredek tudi na področju razvoja laserjev, ki bi omogočil razvoj tako velikih in močnih laserjev, da bi tako drobceno vesoljsko plovilo poslal do nam najbližje zvezde.

Torej, 100 milijonov dolarjev je temeljni vložek za reševanje tehničnih in tehnoloških izzivov, pa tudi raziskovanje in razvoj, ki bi pokazal na možnost, da je kaj takega mogoče ne le razviti, pač pa tudi izpeljati. To bi bili temelji za potovanje do Alfe Kentavra. Pozneje bo verjetno potreben dodaten denar, kdo ga bo dal, še ni znano. Določen interes se pričakuje od Nase in Evropske vesoljske agencije.

Če bo tak program stekel, bo po stopnjah, prve sondice bodo preizkušali in uporabljali v našem sončnem sistemu. S hitrostjo 60.000 kilometrov na sekundo bodo lahko v par urah prispele do Marsa in par dneh do Plutona. Prav tako se jih bo lahko v vesolje pošiljalo po več, saj bodo nekatere gotovo postale žrtve vesoljskih odpadkov, smeti, meteoritov, okvar in podobnega. Če se bodo strokovnjaki čez več let res dokončno odločili za izvedbo takega programa, naj bi ta stal od najmanj 5 milijard do kar 10 milijard dolarjev.

Ko so o projektu spregovorili javno, sta se oglasila harvardski astrofizik Avi Loeb in Ann Druyan, vdova vesoljskega strokovnjaka Carla Sagana. »Lahko se vprašate, ali je možno, verjetno, da take stvari iz drugih ali tujih civilizacij že letijo mimo nas ali nad nami,« meni Loeb in nadaljuje: »Majhne so, hitro se premikajo, ne oddajajo veliko energije in mi jih niti ne moremo zaznati …«