Zlom poslovneža: Z direktorskega naslanjača in luksuzne jahte v zapor

Do konca prejšnjega desetletja je Thomas Middelhoff sodil med najvplivnejše nemške poslovne voditelje. Bil je velik zvezdnik v poslovnem svetu, veljal je za genialnega menedžerja. Prejel je številna priznanja, tudi častni doktorat, bil je v nadzornem odboru New York Timesa … Služil je na milijone evrov, bil je lastnik velike vile v Saint-Tropezu, imel je velikansko jahto in številne druge razkošne predmete, kadarkoli je hotel, je letel s poslovnim reaktivnim letalom, gneči na cestah se je »izogibal« s helikopterjem … Nato se je leta 2009 vse spremenilo. Middelhoff je doživel padec epskih razsežnosti. In se nato pobral.
Na začetku marca 2009 so Middelhoffa odstavili s položaja predsednika nadzornega sveta propadlega velikanskega trgovskega in turističnega koncerna Arcandor (do leta 2007 se je imenoval KarstadtQuelle), ki je nekaj mesecev pozneje bankrotiral. Middelhoffa so hitro začeli preiskovati, ga obtožili in obsodili na triletno zaporno kazen. V zaporu je bil dve leti do konca lanskega leta. Medtem je hudo zbolel, zasebno bankrotiral, njegov zakon z ženo arhitektko, s katero je živel 45 let in imel z njo pet otrok, je razpadel …
Strogo sodišče
Tožilstvu je uspelo Middelhoffu dokazati samo nekaj točk iz obtožnice, s katero so ga obtožili poneverbe in utaje davkov. Večinoma je šlo za številna zasebna potovanja s poslovnim letalom, za katera Middelhoff ni plačal osebno, podjetju pa niso koristila. Zaradi dokazanih, ne tako visokih pol milijona evrov škode, ki jo je Middelhoff povzročil podjetju in državi, ga je sodišče v Essnu novembra 2014 obsodilo na tri leta zapora brez možnosti pogojne izpustitve. Sodba ni presenetila samo Middelhoffa. Javnost je na splošno pričakovala, da bo moral Middelhoff plačati denarno kazen, morda ga bo sodnik obsodil še na pogojno zaporno kazen.
Toda sodišče je bilo tokrat strogo. Middelhoffa so iz sodne dvorane takoj odpeljali v samico preiskovalnega zapora. Tam so ga prvih nekaj tednov zbujali vsakih 15 minut, ker so se bali, da bo naredil samomor. V samici je ostal skoraj pol leta, do poletja 2015. Takrat so ga začasno izpustili na prostost, kjer je ostal, dokler ni nemško zvezno sodišče zavrnilo njegove prošnje za revizijo sodnega postopka. Middelhoff zdaj svetuje svojim kolegom v podobnih težavah, naj se strinjajo z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, saj s poskusi revizije postopka samo izgubljajo čas in živce. Zelo redko je poskus revizije postopka uspešen.
Middelhoff je nato od marca 2016 do novembra 2017 preživel v odprti kaznilnici v Bielefeldu. Potem ko je prestal dve tretjini kazni, so ga pogojno izpustili na prostost. Kazni še vedno ni prestal do konca, saj ga čaka še štiri leta pogojne kazni. Medtem je konec leta 2017 objavil knjigo A-115 – Der Sturz (A-115 – Padec), v kateri opozarja na negativne strani ustaljenega načina ravnanja v sodstvu in zaporih v Nemčiji. Knjiga je bila odmevna na celotnem nemškem govornem območju. Pred tem je Middelhoff navdihnil neko književno delo. Književnik Rainald Goetz je leta 2012 objavil roman Johann Holtrop o narcistično-egoističnem voditelju nekega medijskega koncerna.
Preobrazba
Middelhoff nas je septembra letos obiskal v upravi združenja tujih dopisnikov na Dunaju. Dolgo se je pogovarjal s petimi člani združenja, med drugim z avtorjem teh vrstic. Middelhoff je videti uglajen, tako se tudi izraža. Manj kot leto dni po odhodu iz zapora je na novo uredil svoje življenje, ki je zdaj zelo drugačno od prejšnjega. Ima novo partnerko, živi v Hamburgu, piše in predava … Zadnja leta največ svojih prihodkov pošilja številnim upnikom; dolgove bo verjetno poplačal do leta 2021.
»Tega, kar sem doživel v zaporu, se še vedno zelo dobro spominjam, kakor da bi se zgodilo včeraj. Takšnih spominov človek ne more kratko malo zatreti,« nam je povedal na Dunaju. Pripovedoval je, kako se je lani decembra, nekaj tednov po odhodu iz zapora, ko je odhajal na počitnice, počutil zelo neprijetno, potem ko se je znašel pred mejnim nadzornikom na hamburškem letališču. »Ustavil sem se pred njim, se zbral in rekel sam sebi: ’Zakaj te skrbi, nič se ne more zgoditi.’ Brez težav sem opravil preverjanje na meji, dobil nazaj svoj potni list in prvič po zaporu občutil, da sem spet svoboden.«
Ko je bil Middelhoff vpliven podjetnik, je bil znan po tem, da se je odločno zavzemal za gradnjo digitalne infrastrukture v Nemčiji. Začel jo je zagovarjati že v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vse njegove ideje niso bile uspešne, vendar je prepričan, da je digitalizacija nujna za prihodnost. Pravi, da je o tem, kako pomembno je zelo zmogljivo širokopasovno omrežje, več let nenehno govoril vodilnim nemškim politikom, toda pri tem ni bil zelo uspešen. »Kitajski poslovni prijatelj mi je povedal, da njegov mobilni telefon bolje lovi signal v puščavi Gobi kakor v Nemčiji. In prav Nemčija je država, v kateri nenehno poudarjajo, da mora krepiti svojo gospodarsko konkurenčnost. Politiki še niso pripravljeni na digitalizacijo. Opažam, da se še vedno večinoma sporazumevajo s pošiljanjem kratkih sporočil SMS. Toda prav digitalizacija bi se jim morala zdeti najpomembnejša, saj sicer izgubljajo stik s svojimi volivci. Zdi se, da je v Nemčiji precej lažje upravljati velik koncern, ki posluje po vsem svetu, kakor uresničiti velik državni infrastrukturni projekt. Poglejte samo, kaj se dogaja z gradnjo novega letališča v Berlinu.« Letališče Berlin Brandenburg Willy Brandt, ki so ga začeli graditi septembra 2006, bi moralo začeti delovati konec leta 2011 ali na začetku leta 2012, vendar ga zaradi številnih napak pri načrtovanju še vedno niso zgradili; po najnovejših načrtih bo letališče začelo delovati oktobra 2020.
Menedžer spregovoril o napakah
Na vprašanje o združevanju Kaufhofa in Karstadta, velikih nemških verig veleblagovnic, Middelhoff odgovarja: »To je edina pravilna odločitev tudi za delavce. Seveda bodo nekateri izgubili službo. Upravni aparat mora biti učinkovitejši. Veleblagovnica kot poslovni model očitno ni več konkurenčna. Žal je moralo miniti precej časa, da so to doumeli.«
Middelhoffa vprašamo, ali kdaj vidi Ulija Hoeneßa, nekoč znanega nemškega nogometaša in sedanjega voditelja nogometnega kluba Bayern, ki je sredi tega desetletja prav tako preživel nekaj let v zaporu zaradi davčne utaje. »Ne, srečala sva se samo enkrat v življenju. Mislim, da sva si zelo različna. On se je odločil, da se bo vrnil v svojo staro družbo. Jaz sem se odločil, da bom popolnoma spremenil svoje življenje. Čeprav sem imel slabe izkušnje z zaporom, me ni zlomil in očitno mi je pomagal, da sem našel novo, boljše življenje.«
Mladi si želijo slišati nekdanjega menedžerja, ki odkrito govori o svojih napakah, nam pove Middelhoff. »Tudi nekdanji kolegi, ki so se znašli v podobnih razmerah. Upam, da jim kot človek lahko pomagam.« Na koncu pogovora nam Middelhoff odgovori na vprašanje, ali je bral spomine Hitlerjevega arhitekta in ministra za oborožitev Alberta Speera, ki je po nürnberškem procesu preživel dvajset let v zaporu in nato objavil navidezno skesane, stilizirane, ne preveč prepričljive, toda tržno uspešne spomine. »Ne, nisem,« pravi in dodaja: »Morda je mojemu primeru bolj podoben primer Nixonovega svetovalca Chucka Colsona, ki je priznal vpletenost v afero Watergate, zato so ga obsodili na zaporno kazen. V zaporu je doživel preobrazbo in postal evangeljski kristjan. Po prihodu iz zapora je ustanovil nepridobitno organizacijo Prison Fellowship, ki zdaj deluje v 120 državah sveta. Poleg tega je Colsen v zaporu napisal knjigo.« Middelhoff ne namerava ostati samo pri eni knjigi; napoveduje, da bo okoli leta 2020 objavil še drugo knjigo. »To bo kriminalni roman, izmišljeno delo o gospodarskem kriminalu.«
svetkapitala@delo.si