Tudi na dvojčici Zemlje so razmere za življenje

V ponedeljek je odjeknila novica o prispevku v znanstveni reviji Nature Astronomy, v katerem strokovnjaki namigujejo, da bi lahko bili v oblakih Venere znaki življenja!


Ta raziskava gradi na dejstvih, da na Veneri ne glede na visoko površinsko temperaturo obstajajo razmere za obstoj življenja, in sicer v oblakih visoko nad površino planeta, kjer so bolj ugodne razmere – tam je okoli 30 stopinj Celzija, je pa območje izredno kislo. Tudi v atmosferi Zemlje je veliko drobnih živih bitij, zato obstoj mikrobov v atmosferi Venere ne zveni tako nemogoče.

Zora okoli Venere

Raziskovalci omenjajo kemično snov fosfin, ki sta jo zaznala teleskop ALMA v Atacami in teleskop Jamesa Clerka Maxwella na Havajih. Fosfin je vnetljiv, strupen, smrdljiv plin, proizvajajo ga bakterije, ki ne potrebujejo kisika. Nastaja tudi pri razpadu organskih snovi. Odkrili so ga v močvirjih, riževih nasadih, tovarnah za predelavo gnoja, živalskem blatu ter črevesju rib. Kako je prišel v atmosfero Venere? Prav to se je vprašala profesorica Jane Greaves z Univerze v Cardiffu skupaj s kolegi, avtorica raziskave: »Vso kariero me je zanimalo iskanje življenja drugod v vesolju, navdušena sem, da je to mogoče. Znanstvenike spodbujamo, naj nam povedo, ali smo morda kaj spregledali, naša raziskava, podatki so na voljo vsem, tako pač deluje znanost.« Soavtorica Sara Seanger, astrofizičarka in planetarna znanstvenica iz M. I. T., dodaja: »Tam se dogaja nekaj nepričakovanega. Ne trdimo, da smo našli življenje, trdimo, da smo našli fosfin, ki ga je verjetno proizvedlo življenje.«


Pri študiji so izključili površinske vire, vulkane, mikrometeorite, razelektritve strel ali kemične procese v oblakih; kako je tam nastal fosfin, ne vedo. Ostalo jim je nekaj ekstremnih možnosti. Ena je povezana z neznanimi kemičnimi procesi v atmosferi Venere, kar je strokovnjakom težko razumljivo zaradi znanih razmer na površini. Lahko bi šlo za neodkrito indikacijo kemičnega ali geološkega procesa, lahko pa tudi za biološki zapis življenja oziroma vsaj znakov življenja. Nova in še bolj podrobna raziskovanja bi lahko pokazala na dejansko možnost in potrditev obstoja ali pa zavrnitev takega življenja v atmosferi Venere. Za to bodo potrebne posebne in usmerjene vesoljske sonde, ki jih trenutno še ni na vidiku, se pa jih za prihodnja leta snuje kar nekaj. Trenutno okrog Venere kroži in deluje samo ena vesoljska sonda, japonska Akacuki (Zora). Od začetka vesoljske dobe je tja poletelo več sond. Prvi uspešni mimolet je 1962. opravila ameriška sonda Mariner 2. Najbolj uspešne so bile sovjetske sonde vrste Venera, ki so tja spustile prvo atmosfersko sondo, prvi pristajalni modul, naredile kemično analizo tal in posnele barvne slike površine. Sovjetski sondi Vega 1 in 2 sta pri mimoletu do Halleyjevega kometa na Venero spustili dva pristajalna modula in prvič v atmosfero sprostili dva helijeva balona, ki sta delovala skoraj tri dni. Omenimo še umetni satelit Magellan, ki je s posebnim radarjem posnel 98 odstotkov površine tega planeta.

Podobnost v masi

Venera je drugi planet od Sonca. Njen radij je 6052 kilometrov in je po velikosti skoraj dvojčica Zemlje; ima tudi podobno maso in tukaj se podobnost konča. Vrti se v obratni smeri kot Zemlja, en zasuk okoli osi traja 243 zemeljskih dni, za pot okoli Sonca pa potrebuje 227 dni. Zemlji se najbolj približa na 40 milijonov kilometrov. Atmosfero sestavlja 95 odstotkov ogljikovega dioksida, 3,5 odstotka je dušika, preostale kemične snovi so v manjših količinah. Na površini ima temperaturo 454 stopinj Celzija in tlak 92 barov.