To so mame, ki vzgajajo morilce

Strokovnjaki, predvsem psihologi in nevrologi, si že dolgo prizadevajo, da bi odkrili, kaj je tisto, kar nasilne morilce loči od običajnih ljudi. So to psihološke travme v otroštvu, poškodbe možganov, vzgoja, vpliv vrstnikov, geni, kombinacija vsega ali pa kaj povsem drugega? Britanska doktorica psihologije Elizabeth Yardley, ki med drugim poučuje kriminologijo na univerzi v Birminghamu, je prepričana, da obstajajo trije tipi mam, pri katerih je možnost, da bodo vzgojile morilce, največja. Mnenja o tem, ali je vpliv mam na psihološki razvoj otroka res večji kot očetov, so še vedno različna, a Yardleyjeva pravi, da to drži. »Seveda odraščanje ob odsotnem očetu na otroku pusti psihološke posledice, a ne tako velikih kot odraščanje ob tako ali drugače odsotni mami, mami s psihološkimi motnjami, zasvojenki in podobno. Od mam se pričakuje, da so nesebične negovalke, zaščitnice svojih otrok, a ni vedno tako, škoda, ki jo otrokom in družbi povzročijo takšne ženske, pa je lahko grozovita. Še posebno nevarni so trije tipi, pri katerih je možnost, da bodo vzgojile morilce, tudi serijske, največja,« pravi Yardleyjeva in našteje najbolj nevarne: antimama, nadmama in pasivna mama.



Prvi tip so bile v otroštvu tudi same žrtve zlorab, fizičnih ali psihičnih, zato so odrasle v hladne osebe, ki ne znajo izkazovati ljubezni, pogosto je ne znajo niti občutiti in pogosto bodo pri svojih otrocih ponovile napake, ki so jih bile deležne same. Tako ustvarijo novo generacijo psihično ranjenih otrok, ki neredko odrastejo v zelo nevarne odrasle. Ženske, ki jih je Yardleyjeva poimenovala nadmame, so popolno nasprotje. Tudi one so odrasle v neprijaznem okolju, zaradi česar pa želijo, da njihovi otroci dobijo vse, česar same niso. Od njih pričakujejo izjemne dosežke na vseh mogočih področjih, kar lahko otroka, ki preprosto nima predispozicij za takšne uspehe, zlomi. Pogosto so tudi preveč zaščitniške in otrokom omejujejo stike z vrstniki, kar pri njih povzroči še kopico drugih psiholoških težav. Pasivne so medtem uživale povsem običajno otroštvo, bile so poslušne, upoštevale so vsa družbena pravila in pričakovanja, nikoli se niso upirale. »Ko se začnejo upirati njihovi otroci, se prestrašijo odziva okolice, in ker ne vedo, kako jih disciplinirati, spraviti na pravo pot, reagirajo na edini način, ki ga poznajo – z zanikanjem in neukrepanjem. Ne glede na to, kakšne grozote bo počel njihov otrok, one bodo to pometle pod preprogo in pred drugimi opravičevale njihova dejanja. Tak otrok bo odrasel s prepričanjem, da mu bo mama vedno krila hrbet, in ne bo ga strah prestopiti na temno stran,« pojasnjuje psihologinja.