Titov vohun razkril največjo skrivnost Jugoslavije
Dolgoletni jugoslovanski voditelj je umrl v Ljubljani.
Odpri galerijo
Umrl je pred 39 leti. FOTO: Reuters
BEOGRAD – Dosmrtni predsednik nekdanje Jugoslavije (SFRJ) Josip Broz Tito je umrl 4. maja 1980 v Kliničnem centru v Ljubljani. Pisatelj Dragiša Ivelja, ki je bil eden izmed Titovih vohunov, je za srbski Kurir razkril, da dolgoletnega jugoslovanskega voditelja niso pokopala 8. maja v Hiši cvetja v srbski prestolnici, temveč naslednje jutro na neznanem kraju.
Ivelja je po Titovi smrti sodeloval pri organizaciji pogreba, ki se ga je udeležilo veliko število tujih voditeljev in državnikov. »Med pogrebom so se pojavile težave z marmorno ploščo za grob, ki je bila težka kar 12 ton. Zamenjana je bila z lažjo ploščo, ki je tehtala devet ton, a je bila tudi ta pretežka. Tedaj se je med zelo resnimi ljudmi začela širiti informacija, da Tito ni bil pokopan na dan pogreba, ampak naslednji dan. Kje, ne vem, prav tako nihče izmed mojih kolegov. To je ostala skrivnost. To so sumničenja, a ne trditve,« je povedal Ivelja.
Ivelja je delal kot agent za službo državne varnosti tudi v času, ko se je Tito boril s težko boleznijo: »Ko je zbolel, so mu določene strukture predlagale, da gre iz Beograda na zdravljenje v Ljubljano, in to verjetno zato, ker so imele nekatere zahodne službe interes, da bi bil čim bliže meji. Bil sem tam na terenu in tri mesece iskal vse informacije iz bolnišnice. Ugotovili smo, da so hkrati delovale različne zahodne službe, slovenske, tudi italijanski karabinjerji. Vsi so imeli različne ljudi v bolnišnici, zdravnike, laboranta, od katerih so dobivali informacije. Vzporedno smo delali mi. Iz vseh informacij smo sklepali na celoto,« je razkril, kako je deloval.
Dragiša Ivelja je imel rojstno ime Relja. Rekrutirali so ga še kot najstnika. Ena njegovih prvih resnejših nalog je bila, da gre od italijansko-jugoslovanske meje do Skopja, in to brez denarja ali dokumentov. Med potjo je moral poskrbeti, da ga ne bi nihče identificiral, ob točno določenem času pa se je moral pojaviti v nekem uradu, da bi opravil nalogo, kar mu je tudi uspelo.
Ivelja je po Titovi smrti sodeloval pri organizaciji pogreba, ki se ga je udeležilo veliko število tujih voditeljev in državnikov. »Med pogrebom so se pojavile težave z marmorno ploščo za grob, ki je bila težka kar 12 ton. Zamenjana je bila z lažjo ploščo, ki je tehtala devet ton, a je bila tudi ta pretežka. Tedaj se je med zelo resnimi ljudmi začela širiti informacija, da Tito ni bil pokopan na dan pogreba, ampak naslednji dan. Kje, ne vem, prav tako nihče izmed mojih kolegov. To je ostala skrivnost. To so sumničenja, a ne trditve,« je povedal Ivelja.
Tito je umrl 4. maja 1980, tri dni pred svojim 88. rojstnim dnem zaradi gangrene. Naslednji dan so z Modrim vlakom krsto z njegovimi posmrtnimi ostanki prepeljali iz Ljubljane v Beograd, kjer je bil pogreb na Dedinju.
Njegov pogreb je bil največji zbor državnikov sveta v svetovni zgodovini, saj se ga je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, poleg njih pa še štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad, 47 zunanjih ministrov.
Njegov pogreb je bil največji zbor državnikov sveta v svetovni zgodovini, saj se ga je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, poleg njih pa še štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad, 47 zunanjih ministrov.
Ivelja je delal kot agent za službo državne varnosti tudi v času, ko se je Tito boril s težko boleznijo: »Ko je zbolel, so mu določene strukture predlagale, da gre iz Beograda na zdravljenje v Ljubljano, in to verjetno zato, ker so imele nekatere zahodne službe interes, da bi bil čim bliže meji. Bil sem tam na terenu in tri mesece iskal vse informacije iz bolnišnice. Ugotovili smo, da so hkrati delovale različne zahodne službe, slovenske, tudi italijanski karabinjerji. Vsi so imeli različne ljudi v bolnišnici, zdravnike, laboranta, od katerih so dobivali informacije. Vzporedno smo delali mi. Iz vseh informacij smo sklepali na celoto,« je razkril, kako je deloval.
Dragiša Ivelja je imel rojstno ime Relja. Rekrutirali so ga še kot najstnika. Ena njegovih prvih resnejših nalog je bila, da gre od italijansko-jugoslovanske meje do Skopja, in to brez denarja ali dokumentov. Med potjo je moral poskrbeti, da ga ne bi nihče identificiral, ob točno določenem času pa se je moral pojaviti v nekem uradu, da bi opravil nalogo, kar mu je tudi uspelo.
