VELIKI VODJA

Srbija na poti v absolutizem

Objavljeno 06. julij 2020 08.32 | Posodobljeno 06. julij 2020 08.32 | Piše: Veso Stojanov

Več kot prepričljiva zmaga na parlamentarnih volitvah je Aleksandru Vučiću na stežaj odprla vrata do neomajne oblasti.

Srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću je odprta pot do absolutne oblasti. FOTO: Reuters
Skoraj dvajset let po tistem, ko so 5. oktobra 2000 množični protesti v Beogradu odnesli režim Slobodana Miloševića in je bilo konec vladavine srbskega vožda, kot so ga imenovali vse od konca 80. let, ko je prevzel popolno oblast v Srbiji in bistveno prispeval k moriji, ki je sledila razpadu Jugoslavije leta 1991, država dobiva novega vožda. Predsednik Aleksandar Vučić je že vse od leta 2014, ko je prvič postal predsednik srbske vlade, še posebno pa po letu 2017, ko je na aprilskih volitvah unovčil svojo priljubljenost in premočno zmagal že v prvem krogu, vztrajno izpopolnjeval svojo vlogo oblastiželjnega in občasno avtoritarnega, a ljudem še vedno všečnega predsednika. Zdaj, po nedavnih parlamentarnih volitvah, pa je tudi postal novi vožd.

189 poslancev v 250-članskem parlamentu ima Vučićeva stranka.

Tri četrtine parlamenta

Že ko je pred tremi leti postal predsednik, so nekateri analitiki opozarjali, da je njegov cilj osvojitev popolne oblasti v Srbiji. Prvi korak je bila poslušna vlada – vodi jo Ana Brnabić, ki predsednika svoje stranke in države v zasebnem življenju imenuje šef, kar zgovorno kaže, kdo vodi kolo. Potem sta seveda podreditev varnostnih in obveščevalnih služb ter popolna oblast nad policijo in vojsko, ki jo ima tudi sicer kot predsednik države, a jo je še dodatno utrdil z najrazličnejšimi korenčki, denimo posodobitvijo vojaške opreme, ki jo je Srbiji tudi zaradi geostrateških interesov omogočila Rusija. In pred slabima dvema tednoma je Vučić na parlamentarnih volitvah dobil še nadzor nad parlamentom.

Njegova stranka Srbska napredna stranka (SNS) je dobila 189 poslanskih mandatov v 250-članski srbski narodni skupščini oziroma skoraj tri četrtine. S tem se mu je odprla pot do absolutne oblasti. Ta absolutna večina v parlamentu – ki jo je dobil tudi zaradi bojkota volitev velike večine opozicijskih strank in nizke volilne udeležbe – mu omogoča ne samo lagodno vladanje, ampak da gre po poti prijateljev Viktorja Orbana na Madžarskem in Vladimirja Putina v Rusiji ter si s spremembami ustave ali poveča predsedniške pristojnosti ali pa dokončno utrdi oblast.

Iskanje mesije

Prepredenost politike in čedalje bolj tudi družbe z Vučićevo stranko SNS je za demokracijo v Srbiji zelo nevarna. Država se približuje enostrankarskemu sistemu, v katerem lahko vodja vodilne stranke dela, kar si zaželi, in za to ima vso legitimnost – saj jo je prejel na volitvah. O Vučićevi avtoriteti v njegovi stranki govori tudi to, da SNS na volitvah sploh ni nastopila pod svojim imenom, ampak so volivci glasovali za Listo Aleksandra Vučića – Za naše otroke.

Poznavalci razmer radi navajajo, da je takšna moč posledica tega, da imajo Srbi radi močne voditelje, saj so v zgodovini vedno imeli vožde, od knezov in kraljev obeh srbskih dinastij Karađorđevićev in Obrenovićev do Tita in Slobodana Miloševića.
Zanimivo je, da je leta 2000, ko je padel režim Slobodana Miloševića in so Srbi na predsedniških volitvah izvolili Vojislava Koštunico, kljub velikemu demokratičnemu naboju, ki je vladal v družbi, velika večina ljudi, tudi do 86 odstotkov vprašanih v javnomnenjskih anketah, trdila, da Koštunici najbolj zaupajo kot politiku. Čeprav se je že oblikovala vlada pozneje ubitega Zoran Đinđića, resnično demokratično usmerjenega srbskega politika.

image
Srbski paralment v Beogradu FOTO: Reuters

To skoraj plebiscitarno zaupanje v predsednika Koštunico in ne v premierja Đinđića mnogi označujejo kot izraz želje po vodji, ki jih bo popeljal v lepšo prihodnost. A ne Koštunica niti kasneje Boris Tadić in Tomislav Nikolić se niso izkazali kot ljudje s karizmo, ki bi jih Srbi sprejeli za prave voditelje. Šele prihod Aleksandra Vučića na položaj predsednika vlade pred šestimi leti je pomenil preobrat. Dobili so svojega mesijo, vožda.

Prepredenost srbske politike in čedalje bolj tudi družbe z Vučićevo stranko SNS je za demokracijo v Srbiji zelo nevarna.

Nacionalistični naboj

Kljub številnim protestom demokratičnih sil in mnogih intelektualcev večina Vučiću zaupa, sledi njegovemu nacionalističnemu populizmu, s katerim si je tudi podredil večino medijev. Če bi podrobneje analizirali njegove nastope, bi kmalu ugotovili, da se glede na nacionalistični naboj ne razlikujejo veliko od tistih, ki jih je imel Slobodan Milošević.

Ne nazadnje je Aleksandar Vučić, potem ko se je ob razpadu Jugoslavije pridružil Srbski radikalni stranki Vojislava Šešlja in kot generalni sekretar te skrajno desničarske stranke celo obiskoval položaje srbske vojske okrog obleganega Sarajeva, igral šah z Ratkom Mladićem na Palah in grozil, da bodo Srbi »pobili sto muslimanov, če pade sam ena srbska glava«, konec 90. let prejšnjega stoletja postal minister za informiranje v vladi Slobodana Miloševića. Uvedel je zelo ostre ukrepe za medije in novinarje, še zlasti med vojno na Kosovu leta 1999. Znano je, da je njegovo ministrstvo tožilo pet urednikov bolj ali manj neodvisnih medijev, ker so ubite Albance na Kosovu v poročilih poimenovali za ljudi in ne za teroriste.

Vožd

Avtohtona srbska beseda se je uveljavila v času začetkov osamosvajanja Srbov izpod Turkov v začetku 19. stoletja. Prvi se je kot vožd podpisoval Karađorđe Petrović, vodja prve srbske vstaje leta 1804, za njim se je za vožda Srbov razglasil tudi knez Miloš Obrenović, ki je vodil drugo srbsko vstajo proti Turkom leta 1815. Beseda pomeni biti pravi voditelj, torej biti na čelu vojske, politike in družbe.

Čeprav se je pozneje umaknil iz vrst skrajnih desničarjev in s Tomislavom Nikolićem oblikoval bolj sredinsko, a še vedno konservativno usmerjeno stranko SNS, se močno poudarjenemu nacionalističnemu populizmu ni nikoli odpovedal. Ta je bil ves čas njegov zaščitni znak. Znal je izkoristiti razklanost opozicije in se povzpeti na piedestal, zdaj ima popolnoma proste roke, da lahko vodi in usmerja Srbijo, kot si želi.

image
Zadnji srbski vožd Slobodan Milošević FOTO: Reuters




Deli s prijatelji