OBSOJEN

Sodišče 40 let, v Zenici pa smrt

Objavljeno 09. julij 2012 10.35 | Posodobljeno 09. julij 2012 10.36 | Piše: Primož Škerl
Franca Kosa je sodišče obsodilo zaradi genocida.
Franca Kosa peljejo z zaslišanja v Vukovarju.

ŠMARJE PRI JELŠAH – Vsaka vojna ima junake in hudodelce. Redko jih najdemo v istih osebah. Slovenec Franc Kos, ki ga je sarajevsko zvezno sodišče zaradi sodelovanja v genocidu nad Bošnjaki v Srebrenici pred 17 leti te dni obsodilo na 40 let zapora, ima v krvavi balkanski moriji posebno mesto. Mediji so ga označevali za krvnika, klavca, kar morda ni najprimernejši opis, ki bi okarakteriziral danes 46-letnega Slovenca iz okolice Šmarja pri Jelšah. Klavci so svoje žrtve trpinčili in se nad njimi izživljali, Kos pa je bil eksekutor, ki je brez razmišljanja in hladnokrvno, kot bi šlo za vsakodnevna opravila, izpolnjeval ukaze nadrejenih, pa najsi gre za vojne operacije ali poboje vojnih ujetnikov in civilistov.

Mudilo se je ubijati

Znano je, da je Mladićeva soldateska, vključno s Kosovim bijeljinskim diverzantskim odredom, nameravala v kar najkrajšem času pomoriti čim več Bošnjakov. Bili so učinkoviti. Pobili so jih okoli osem tisoč, od tega gre desetina na rovaš enote, ki ji je pripadal Kos (imenovali so ga tudi Žuti in Slovenac). Če so hoteli v nekaj dneh pod zemljo spraviti toliko ljudi, za klavce ni bilo prostora. Koliko Srebreničanov in drugih Bošnjakov je končalo pod Kosovimi streli, nikoli ne bo mogoče natančno izvedeti.

Znani sarajevski odvetnik Dušan Tomić je Kosa zagovarjal v sodnem procesu, kjer se je že vnaprej vedelo za izhod, da nimata pravih možnosti. »Pritožil se bom na višino kazni. Ne gre za genocid, obtoženi sploh ni vedel, kaj je to. Tolikšne kazni bi morali dobiti ljudje z vrha, ki so ukazovali poboje, ne pa izvršitelji. Poveljnikom so v Haagu odmerili 17- ali 20-letne zaporne kazni, pri Francu pa sarajevsko sodišče ni cenilo niti tega, da je vse priznal in obžaloval. Nad višino kazni je bil zelo presenečen. Prisodili so mu le pet let manj od najvišje zagrožene kazni za genocid, ki je 45 let.«

Zakaj pozna sojenja?

Zakaj nekaterim vojnim zločincem sodijo šele zdaj? »Te ljudi bi lahko polovili že leta 1996. Toda takrat ni bilo prave volje. Sistem je tukaj drugačen, ozračje še vedno spominja na vojno, hranimo se s sovraštvom. Živimo od preteklosti, prihodnost je samo v sodiščih. Dve desetletji po vojni ne pomenita ničesar. Če bi tuje sile v BiH znova želele vojno, bi bila ta še hujša od zadnje,« razmišlja sarajevski odvetnik Duško Tomić. To je ta, ki je v Celju praznil kante. Kos je poveljeval eksekucijskemu vodu, ki je streljal po zajetih muslimanih. 

Poboje vojnih ujetnikov in civilnega prebivalstva prepovedujejo mednarodne konvencije in vojno pravo, najstrožje jih obsojata mednarodna skupnost in ves civilizirani svet, toda pravniki pri snovanju aktov niso navedli, kaj je storiti vojaku, ki mu je ukazano – kot je bilo Kosu – streljati na osebe, ki se ne morejo braniti. Se vojak, ki se nemara znajde v moralnem precepu, sploh lahko izvleče, da pri tem ne tvega lastne glave? Mednarodni pravniki nimajo odgovora niti pravega orožja. Vsaka vojska pa ima najrajši može, ki ukaze izpolnjujejo in o njih ne razmišljajo.

Vojno je iskal

Franc Kos je eden od teh. Na šahovnici jugoslovanskih bojišč je nekakšen unikum. Že v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi se je izkazal med služenjem vojaškega roka v vojašnici Crveni krst v Nišu, kjer so urili tudi diverzante. Bil je med najboljšimi. Nadaljeval je v osamosvojitveni vojni, a je bila zanj prekratka. V Zagrebu se je pridružil takratnim gardistom in pozneje v Mostarju vstopil v HVO (Hrvatsko vijeće obrane). Nekaj zatem se je znašel v uniformi Armije BiH, federalne vojske, zveste takratnemu bošnjaškemu voditelju Aliji Izetbegoviću. Bil je ujet in znova je zamenjal stran, tokrat si je nadel uniformo vojske Republike srbske, s čimer je zaokrožil osebno zbirko vojaških oprav vseh entitet, ki so se vojskovale na območju nesrečne BIH.

Kot da ne bi bilo dovolj, da je kri balkanskih oboroženih konfliktov tekla skoraj po vseh nekdanjih republikah SFRJ, Franc je vojno iskal kar sam. Boja se ni bal. »To je edinstveni primer, da bi nekdo šel skozi vse vojske in bil povsod najboljši. Je nekakšen človek iz gume. In najboljši pločevinar, kar jih lahko najdete,« pove Tomić.

V Sloveniji so se ga odrekli

Za svojce srebreniških žrtev je Kos okrutni in brezizrazni morilec, ki bi si zaslužil še višjo kazen. Tisti, ki so ga poznali, ko je bil še v Sloveniji, zanj ne iščejo lepih besed. »To je ta, ki je v Celju praznil kante,« je največ, kar še zmorejo. Kos je nekoč namreč delal v celjskem komunalnem podjetju. Staršev nima. Mater je izgubil, ko je bil še otrok, oče mu je umrl, ko je že kolovratil po balkanski vojni vihri. Ima polsestro, a o njem ne želi govoriti. Odvetnik Tomić pravi drugače. »Ne glede na vse menim, da je Kos dober človek, in rad sem ga zagovarjal. V Sloveniji so se ga odrekli, niti sestra ni stopila v stik z menoj. Hoteli so mu odvzeti državljanstvo, češ da ne živi pri vas in da državi ni lojalen, pa sem jim rekel, da to ni pametno, in so ustavili postopek.« Kos je po vojni živel in delal v Bijeljini pod lažnim imenom Branimir Manojlović. Prijeli so ga leta 2010 med poskusom vstopa v Slovenijo. Tomić priznava, da sprva res nihče ni verjel, da bi bil Franc zmožen množično ubijati. Ko se je pod obtožbami znašel v pripornem zaporu federacije BiH v Sarajevu, ga nihče iz naše ambasade ni obiskal, čeprav jih je Tomić večkrat zaprosil.

V Zenici bi bilo zanj pogubno

Ko bo sodba pravnomočna, bo predlagal, naj kazen odsluži v Sloveniji, za kar je že navezal stike z našim pravosodnim ministrstvom. Državi še nimata ustreznega sporazuma, zato bodo Kosa poslali v Zenico, Tuzlo ali Mostar. »Najverjetneje se bo znašel v zeniških zaporih. Tam je skupina mafijcev, ki sodi po svoje. Prevladujejo Bošnjaki in zanje je Kos srbski vojak. Sodišče ga ni obsodilo na smrt, oni v Zenici pa ga lahko. Še posebno zaradi vojnih zločinov.« Spomin na dogodke iz Branjeva pri Zvorniku je še močan. Kaj se je zgodilo, sta sodišču opisala edina preživela. Kos je poveljeval eksekucijskemu vodu, ki je streljal po zajetih muslimanih. Naloga poveljnika takšne enote je bila tudi dokončati delo svojih vojakov. S soobtoženim Stankom Kojićem sta hodila med trupli in pregledovala, ali je kdo še živ, ter mu poslala kroglo v glavo. Poosebljal je smrt. Ob njegovem imenu Bošnjakom še danes zledeni kri.

Deli s prijatelji