Sedem minut groze v vesolju

Iz vesoljskega izstrelišča Vandenberg v Kaliforniji je v soboto, 5. maja, poletela nova sonda za raziskovanje Marsa InSight, prvi robotski geološki raziskovalec tega planeta našega sončnega sistema. Izstrelitev so nameravali izvesti že v letu 2016, vendar se je zapletlo zaradi težav z eno od zelo pomembnih naprav – seizmometrom (potresometrom). To je bilo seveda treba rešiti, kar je povzročilo odlog za dve leti in zajetne stroške, ocenjene na okrog 150 milijonov dolarjev.

Dolga pot

Sonda InSight temelji na uspešni sondi Phoenix, ki je na Marsu pristala 2008. Obe je zgradila družba Lockheed Martin, ki ima največ izkušenj pri izgradnji sond, namenjenih raziskovanju vesoljskih globin.
Po izstrelitvi in ločitvi od zadnje raketne stopnje bo Insight, tokrat prvič v družbi dveh manjših vesoljskih plovil, do Marsa potoval pol leta in tja prišel 26. novembra 2018. Ob izstrelitvi je bil težak 721 kilogramov, spremljevalca pa po le 13,5 kilograma in sta bili najlažji medplanetarni vesoljski sondi. InSight bo prepotoval 485 milijonov kilometrov. Njegovo potovanje in spuščanje v atmosfero Marsa bosta spremljala mikrosatelita Mars Cube One (MarCO) A in B, po opravljeni nalogi bosta obletela planet in nadaljevala potovanje v vesoljske globine.

InSight se bo takrat začel spuščati v atmosfero Marsa, kar bo trajalo sedem minut, vesoljski strokovnjaki jim pravijo kar sedem minut groze. Vstopila bo s hitrostjo 5,9 kilometra na sekundo (21.240 kilometrov na uro), pri tem jo bo varoval toplotni ščit, nato se bodo sprostila padala ter končno hitrost zmanjšala na nekaj sto kilometrov na uro, ko bodo zaviranje prevzeli mali raketni motorji in bo sonda s hitrostjo dobrih osem kilometrov na uro prosto padla na površino. Padec bodo ublažili posebni blažilniki, vgrajeni v vsako od treh pristajalnih nog. Ob uspešnem pristanku bo na Marsu tehtala 385 kilogramov, kar je slaba polovica teže ob izstrelitvi.
Če predvidene stopnje pristanka ne bodo šle po načrtih, to pomeni, da se bo sonda razbila, raztreščila na koščke. A vsi držijo pesti, da se bo izteklo dobro, da bo sonda pristala na območju ravnic Elysium in tam delovala eno Marsovo leto, kar je toliko kot dve naši. Upajo celo na podaljšanje …

Raziskovalno delo

Za vir električne energije uporablja sončno energijo, ki jo prejema prek dveh velikih enot, razprtih kot pahljača. Na krovu ima robotsko roko in dve barvni kameri velike ločljivosti, ena je na ogrodju sonde, druga na robotski roki. Naloga slednje je na površje Marsa postaviti seizmometer in pokrov, ki ga ščiti pred prahom, peskom in nizko temperaturo. Sonda bo na površje sprostila posebno enoto, ki vključuje mehaničnega krta – ta se bo do pet metrov globoko vkopal v tla, s tem pa bodo pridobili podatke o fizikalnih lastnostih tal in toplotne prevodnosti. Na krovu so še laserski odbojni sistem, naprave za merjenje temperature in vetra v atmosferi.
Progam sicer vodi Nasa oziroma ZDA, a je mednarodni, saj sodelujejo še Francija, Nemčija, Španija, Velika Britanija, Švica in celo Poljska. Pri Nasi ga vodi Laboratorij za reaktivne pogone v kalifornijski Pasadeni, vodja programa je Bruce Banerd, njegova pomočnica pa Suzanne Smrekar, znanstvenica slovenskih korenin.

Nasa je zanj prispevala skoraj 814 milijonov dolarjev, glavna evropska partnerja Francija in Nemčija pa še 180 milijonov, kar pomeni, da je program te male in lahke vesoljske sonde stal skoraj milijardo ameriških dolarjev, kar nikakor ni malo, niti za tehnično in tehnološko najbolj razvite države ne.