Papež Frančišek: iz palače k ljudem, od ljudi k angelom
Bil je 13. marec 2013, ko je po opravljenih petih glasovanjih šest minut čez 19. uro iz dimnika Sikstinske kapele puhnil beli dim. Cerkev je dobila novega pastirja, 266. papeža. Še pred belim dimom so naslednika Benedikta XVI. (ta je odstopil s položaja, saj se ni počutil dovolj močnega, da bi lahko še naprej vodil Cerkev) vprašali, ali sprejme izvolitev in kakšno bo njegovo papeško ime.
Potem si je novoizvoljeni nadel pripravljeno papeško oblačilo, da so mu kardinali lahko izkazali spoštovanje, in se ustavil pred Najsvetejšim v Pavlinski kapeli, da je pomolil. V glavni loži vatikanske bazilike se je pojavil kardinal protodiakon Jean-Louis Tauran in oznanil: »Habemus Papam!« Imamo papeža! Ko je papež Frančišek, kot si je ime izbral kardinal Jorge Mario Bergoglio, stopil na balkon, je množica, ki ji je podelil svoj prvi blagoslov, eksplodirala v navdušenju.
Pismo v slovenščini
Čeprav Frančišek k nam ni prišel na (uradni) obisk, je bil Sloveniji naklonjen, vedo povedati poznavalci. Oktobra 2021 je poslal v Slovenijo pismo; naslovil ga je v Malečnik pri Mariboru, v tamkajšnjo župnijo sv. Petra. Prav tam so poleti potekale otroške delavnice, glavni dogodek tistega časa pa je bilo odprtje Glaserjevega salona. Domači župnik dr. Sebastijan Valentan je predlagal, da Glaserjev salon popestrijo z otroškimi risbami. Odziv otrok je bil zelo dober, risbe so ustvarjali iz naravnih materialov, barvo so na primer pridobili iz rdeče pese. In ker so nastala številna krasna dela, so jih 20 prek mariborskega nadškofa in apostolskega nuncija poslali papežu. In ta se jim je zahvalil za poslano! Dobiti tako pismo pa ni kar tako, je nekaj izjemnega. »Menim, da v Sloveniji še nihče ni dobil česa podobnega. To je verjetno eno redkih pisem v slovenskem jeziku, če ne kar prvo, ki ga je papež podpisal!« je takrat za naš časnik povedal dr. Valantan. In še, da je, ker je pisal mladim, hotel tudi z uporabo jezika narediti korak bližje njim, jim pokazati, da so si blizu. V pismu je otrokom položil na srce, da »potrebujemo drug drugega« in da smo odgovorni drug za drugega ter za naš skupni dom. Pismo s papeževim podpisom in pečatom je dobilo posebno mesto v župnijski pinakoteki, na ogled je tudi širši javnosti.
Danes množice na Trgu svetega Petra v Vatikanu in po vsem svetu jočejo. Papež Frančišek je umrl.
Ljubil nogomet in tango
Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu v družini priseljencev z italijanskimi koreninami. Oče Mario (iz Italije je pobegnil zaradi Mussolinijeve fašistične vladavine 1929.) je bil železničar, mati Regina (rojena Sivori) gospodinja. Odraščal je v Buenos Airesu, bil je najstarejši od petih otrok.
Bergoglio je bil prvi jezuit na čelu Cerkve.
V duhovnika je bil posvečen leta 1969, pripadal je jezuitskemu redu. A duhovništvo ni bilo njegova prva izbira: diplomiral (in magistriral) je s področja kemijske tehnologije. Bil je ljubitelj nogometa in rad je plesal tango. Ker v svojem poklicu ni dobil zaposlitve, je nekaj časa priložnostno delal kot redar v diskoteki. Videvali so ga tudi z nekim dekletom.
Slovenski portret
Kipar Metod Frlic je naredil kip papeža Frančiška, sveti oče pa ga je tudi sprejel. Začelo se je leta 2016, ko se je Frlic pripravljal na postavitev svoje instalacije v sklopu mednarodne umetniške razstave na temo migracij MIG 21 v Mariboru. Njegova prostorska postavitev je nosila naslov Multi Culti – Papež Frančišek prihaja v miru, govorila pa je o problematiki multikulturnosti. Začel je ustvarjati papežev portret, pri čemer je potreboval le njegove oči. Na svetovnem spletu je poiskal njegove fotografije in opazil, da je zelo malo dobrih papeževih portretov. »Pa sem si rekel, zakaj ne bi ubil dveh muh na en mah in napravil takega portreta, kot je treba, in ga ponudil nadškofiji. Mogoče jih bo pa zanimal,« se spominja. Tako je najprej odlil kip za razstavo v Mariboru, kip je pri njem doma opazil prijatelj in ga vprašal, ali bi rad, da pride do papeža. Tri mesece pozneje je dobil datum avdience s papežem in se novembra 2017 odpravil v Vatikan. To je bil prvi portret, ki ga je papež sprejel. Kip v naravni velikosti je odlit v umetno maso in pobarvan.
Pri rosnih 21 letih ga je skoraj pokopala pljučnica, zaradi treh cist in pomanjkanja antibiotikov so mu odrezali del pljuč. Morda je ravno zaradi bližine smrti zaslišal klic Boga: že leto pozneje, 1958., je vstopil v jezuitski noviciat. Po prvih zaobljubah je študiral filozofijo. Po diplomi je nekaj časa poučeval v kolegiju, potem pa končal še študij teologije, posvečal pa se je tudi študiju humanistike, filozofije, psihologije in književnosti. Kot mlad semeniščnik se je zaljubil in njegova vera se je znašla na preizkušnji, a je bila ljubezen do Boga močnejša; kot rečeno, so ga 1969. posvetili v duhovnika. Štel jih je 33, bil je Kristusovih let.
Predstojniki so brž opazili njegov voditeljski dar, napredoval je skokovito in leta 1973 postal rektor semenišča v San Miguelu. Doktorski študij je opravil v Nemčiji, nato pa se vrnil v domovino in leta 1992 postal škof Buenos Airesa, šest let pozneje pa nadškof. Službo je opravljal vse do izvolitve za papeža. Leta 2001 je prejel kardinalske insignije.
Bergoglio je prvi jezuit, ki je postal sveti oče, po več kot tisočletju prvi papež, ki ne prihaja iz Evrope, in sploh prvi iz obeh Amerik. Spadal je med kandidate iz ozadja, pravzaprav brez večjih možnosti, tako so ga videle celo stavnice.
Uslišal motoriste
Leta 2016 je na Trgu sv. Petra v Vatikanu papež Frančišek sprejel člane kluba Motoristi za motoriste, ta je zaradi dobrodelnosti zelo poseben motoristični klub. Sprejem slovenskih motoristov pri papežu je bil prvi te vrste, prav dobrodelnost pa jih je pripeljala v Vatikan. Ob koncu avdience so se nekateri med njimi srečali s papežem in mu izročili ček za dva motorja, namenjena misijonarjema na Madagaskarju in v Vietnamu. Papež jim je zaželel varno vožnjo in jim podelil blagoslov.
266. papež je bil Frančišek.
Zaščitnik revežev
Že kot škof je bil izjemno priljubljen med reveži, ki so ga poznali kot očeta Jorgeja. Veliko časa je preživel v najrevnejših predelih, po Buenos Airesu se je prevažal z javnim prevozom in zavračal povabila na petične večerje. Odrekel se je življenju v škofovski palači in limuzini s šoferjem ter raje živel v preprostem domu s štedilnikom na drva, na katerem si je sam pripravljal obroke.
Bolezni
- Leta 1957 je v rodni Argentini zbolel za hudo respiratorno okužbo, zaradi katere so mu zdravniki odstranili del pljuč.
- Julija 2021 je v bolnišnici Gemelli preživel 10 dni, zdravniki so mu odstranili 33 cm debelega črevesja; Frančišek je tedaj povedal, da poslej lahko je, kar želi, da pa je slabo prenesel anestezijo.
- Konec marca 2023 je v bolnišnici preživel tri dni zaradi respiratorne okužbe; težko je dihal, v prsih je čutil ostro bolečino. Zdravniki so mu diagnosticirali akutni bronhitis in ga zdravili z antibiotiki. Pozneje je papež povedal, da je imel pljučnico.
- 6. junija 2023 je v bolnišnici Gemelli opravil zdravniški pregled in se še istega dne vrnil v Vatikan. Dan pozneje se je vrnil v bolnišnico, operirali so mu trebušno kilo in mu odstranili zabrazgotinjeno tkivo. V bolnišnici je ostal devet dni. Novembra 2023 je zaradi posledic pljučnice odpovedal načrtovani obisk podnebne konference COP28 v Dubaju.
- Februarja 2024 je v bolnišnici, po preživeli pljučnici, opravil zdravniški pregled in se istega dne vrnil v Vatikan. 23. septembra lani je zaradi simptomov pljučnice odpovedal vse sestanke.
- 14. februarja 2025 so 88-letnega papeža sprejeli v bolnišnico zaradi zdravljenja bronhitisa in dodatnih testov. Že 5. februarja je zbolel za prehladom, dan pozneje so iz Vatikana sporočili, da ima bronhitis; 9. februarja je težko dihal in je namesto njega mašo na prostem dokončal pomočnik. 18. februarja so zdravniki sporočili, da ima sveti oče pljučnico.
Vedno se mu je zdelo pomembneje pomagati najranljivejšim članom družbe kot razpravljati o ideoloških temah in doktrinah. Cerkvene kolege, ki hlepijo po visokih položajih, je ozmerjal s hinavci, češ da so pozabili, da je Jezus kopal gobavce in jedel s prostitutkami.
In tako je bilo tudi po izvolitvi za papeža: tradicijo je prelomil takoj po imenovanju, ko je pokazal svojo skromno naravo in se odpovedal razkošju, ki spada k statusu in avtoriteti rimskokatoliškega poglavarja. Namesto razkošnih papeških prostorov v Apostolski palači, kjer sveti očetje bivajo že več kot stoletje, je izbral mnogo preprostejše dvosobno stanovanje. Prav tako je raje namesto rdečih čevljev izbral črne, v znak ponižnosti in varčnosti. In ko je prvič kot papež stopil pred ljudi na Trgu svetega Petra, ni nosil zlatega križa, temveč kovinskega, ki ga je dobil, ko je postal škof. Ni čudno, torej, da si je izbral ime Frančišek: zgledoval se je po svetem Frančišku Asiškem, ki se je zavezal skromnosti in odpravljanju revščine.
Mimogrede: sveti oče je že zdavnaj podpisal dokument o svojem odstopu, če ne bi mogel več opravljati službe. Izročil ga je kardinalu Tarcisiu Bertoneju, ki je bil takrat državni tajnik.
Papeštvo je iz palače prenesel na ulice.
Istega leta, ko je postal papež, ga je revija Time imenovala za osebnost leta 2013 – ker mu je v zelo kratkem času na izjemen način uspelo spremeniti dojemanje 2000 let stare institucije. »Papeštvo je iz palače prenesel na ulice, ker je največjo Cerkev na svetu pripravil k soočenju s svojimi najglobljimi potrebami,« so zapisali.
Nazaj k Očetu
Po več tednih ugibanj o resnosti zdravstvenega stanja papež Frančišek 23. marca zapusti rimsko bolnišnico. Še prej pa z balkona bolnišnice na kratko pozdravi zbrane vernike. Čeprav se je potem v javnosti na kratko še pojavil, so napovedali, da bo njegovo okrevanje dolgotrajno. V nedeljo, na veliko noč, ga je javnost še zadnjič videla, včeraj pa so iz Vatikana sporočili, da se je papež Frančišek zjutraj ob 7.35 vrnil domov k Očetu. Poglavar Rimskokatoliške cerkve je umrl star 88 let.
