VERA

Ni lahko biti kristjan 
v Libiji

Objavljeno 27. december 2015 08.50 | Posodobljeno 27. december 2015 08.51 | Piše: Staš Ivanc

Pred padcem Gadafijevega režima je v Libiji živelo več kot 100.000 kristjanov, med katerimi je bilo okoli 40.000 katolikov; zdaj jih je vsega skupaj le še 5000.

Islamisti so se lotili tudi krščanskih nagrobnikov. Foto: Reuters

LIBIJA – V prestolnici razdejane Libije živi majhna skupnost katolikov, ki jo sestavljajo pretežno tuji delavci, ki so še ostali v državi po letu 2014, ko so islamisti zavzeli Tripoli. In božič jim je prinesel vsaj nekaj olajšanja ter upanja na boljše čase. Lisa, 47-letna filipinska medicinska sestra, ki že petnajst let dela na zasebni kliniki v mestu, je začetek adventnega časa pričakala v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Tripoliju, eni od dveh katoliških cerkva, ki stojita v Libiji. Okoli nje so poskakovali veseli otroci, dokler jih niso poklicali k verouku, ki poteka v sklopu cerkve.

Od padca režima polkovnika Moamerja Gadafija leta 2011 krščanski skupnosti ni ravno z rožicami postlano, še posebno zaradi džihadistov, povezanih z zloglasno Islamsko državo, ki so v Libiji samo letos pobili več deset kristjanov, večinoma koptov. A vsak petek, ki je v arabskih deželah prosti dan, tripolski katoliki še vedno hodijo v cerkev sv. Frančiška, kjer molijo in se družijo.

Zdesetkani kristjani

Večina Zahodnjakov je Tripoli zapustila avgusta 2014, ko so v mesto vdrli islamski gverilci, mednarodno priznana vlada pa je pobegnila na vzhod države. Toda krščanski (in katoliški) delavci iz Azije, Afrike in drugih delov arabskega sveta so ostali. Pred štirimi leti je v Libiji živelo še več kot 100.000 kristjanov (med njimi je bilo kar 40.000 katolikov), zdaj jih je komaj 5000, od tega samo tisoč v Tripoliju, pravi oče Magdi, egiptovski duhovnik, ki je sem prišel še pred prevratom.

Džihadisti so izkoristili kaos, ki je nastal po Gadafijevem padcu, in začeli krepiti nadzor nad posameznimi deli države. Lotili so se tudi kristjanov. Letos so po lastnih trditvah usmrtili 21 koptskih kristjanov, od katerih so bili vsi razen enega iz Egipta, nato pa še 28 etiopskih.

»Kar se dogaja Libijcem, se dogaja tudi nam. Ko se oni ne počutijo varne, se niti mi ne,« pravita Anthony in Rebecca, ena redkih (afriških) katolikov, ki so še ostali. »Vse je postalo strašno drago in nihče ne ve, kaj se bo zgodilo jutri,« pravi Anthony, ki dela kot varnostnik. Njegova žena Rebecca je malce bolj optimistična: »Vsak petek v cerkvi molimo za Libijo. Molimo, da bi se mir vrnil v deželo.«

Deli s prijatelji