ŠKOTSKA

Neodvisnost na koronski pogon

Objavljeno 20. september 2020 11.17 | Posodobljeno 20. september 2020 11.17 | Piše: Veso Stojanov

Predsednica vlade Škotske Nicola Sturgeon je s svojim odločnim vodenjem v času koronakrize pridobila mnogo podpornikov škotske neodvisnosti.

Število zagovornikov samostojne Škotske se je v zadnjem času močno povečalo.
FOTO: JEFF J. MITCHELL/GETTY IMAGES
Pandemija koronavirusa, ki nas je prizadela to pomlad in se zdaj spet krepi, ima pri veliki večini ljudi zgolj negativni prizvok. Razen če nisi škotski nacionalist in zagovornik neodvisnosti Škotske. Potem moraš biti do covida-19 zelo prizanesljiv. Kajti kot kažejo javnomnenjske raziskave, se je naklonjenost Škotov do lastne neodvisne države v zadnjih mesecih zelo povečala, in če bi zdaj organizirali referendum o odcepitvi od Velike Britanije oziroma Združenega kraljestva, potem bi za najverjetneje glasovala večina.

53 odstotkov Škotov bi danes glasovalo za samostojno Škotsko.

Kot je konec avgusta ugotavljala agencija za merjenje javnega mnenja za londonski dnevnik Times, se je za neodvisno Škotsko opredeljevalo kar 53 odstotkov ljudi. In to je rezultat brez upoštevanja neopredeljenih. Tistih, ki so odgovorili z ne na vprašanje, ali naj Škotska postane neodvisna država, pa je bilo le 45 odstotkov. Od januarja letos se je število Škotov, ki bi šli na svoje, povečalo za več kot dva odstotka.

image
REUTERS Januarja letos so bile v Glasgowu, največjem škotskem mestu, nazadnje demonstracije za neodvisnost države.
FOTO: REUTERS

Racionalno pred šestimi leti

Kaj se je torej med koronakrizo zgodilo, da se tehtnica preveša na stran zagovornikov neodvisnosti. In to le šest let po tem, ko je na referendumu 55 odstotkov Škotov zavrnilo neodvisnost. Takrat, sredi septembra 2014, so mnogi, ki so sicer zelo nacionalno zavedni in ponosni na svojo deželo, glasovali zelo racionalno. Ni se jim zdelo realistično, da bi Škotska lahko sama preživela, saj so mnogi poudarjali, da je Anglija največja škotska trgovinska partnerica in da je skoraj 300.000 delovnih mest na Škotskem neposredno odvisnih od trgovanja in sodelovanja z drugimi deli Velike Britanije.

55 odstotkov Škotov je leta 2014 na referendumu glasovalo proti neodvisnosti Škotske.

Mnoge so begala ne dovolj jasno odgovorjena vprašanja, ki so jih ljudje naslavljali na takratnega škotskega premiera Alexa Salmonda, prvaka Škotske nacionalne stranke (SNP), ki si že ves čas prizadeva za samostojnost dežele na severu Otoka. Takšnih vprašanj je bilo veliko, na primer, kdo bo pobiral dobiček od nafte v Severnem morju, kako se bo Škotska branila, kakšna bo njena zunanjepolitična usmeritev, ali bo postala članica Evropske unije, ali bo opustila funt in sprejela evro in drugo.

Dve katastrofi

Po referendumu pa sta v razmišljanje Škotov o samostojnosti posegli, kot pravijo nekateri v Edinburgu, dve katastrofi. Najprej zloglasni brexit. Junija 2016 je na vsebritanskem referendumu kar 62 odstotkov Škotov zavrnilo izstop Britanije iz Evropske unije. Že takrat so mnogi, ki so dve leti prej glasovali za ostanek v Veliki Britaniji, v medijih govorili, da so razočarani in ne bodo dovolili, da jih London odvleče iz Evropske unije. Hkrati z bolj ali manj neuspešnimi pogajanji o načinu izstopanja Britanije se je na Škotskem krepila zavest, da London postaja ovira v razvoju. Hkrati se je lani jeseni tudi spet začelo glasneje govoriti o novem referendumu za neodvisnost, čeprav to možnost britanski premier Boris Johnson odločno zavrača – referendum o neodvisnosti Škotske se lahko namreč zgodi s soglasjem vlade v Londonu, tako kot je bilo leta 2016, ko sta vlada Davida Camerona v Londonu in škotska vlada Alexa Salmonda podpisali sporazum. In januarja letos se je v javnomnenjskih anketah število zagovornikov škotske neodvisnosti prvič povzpelo nad 50 odstotkov.

image
REUTERS PICTURES Škotska predsednica vlade Nicola Sturgeon
FOTO: REUTERS
Po brexitu je usekala še epidemija koronavirusa. V nasprotju z britansko vlado v Londonu, ki na začetku epidemije, dokler ni zbolel premier Johnson, ni resno ukrepala, je vlada škotske predsednice Nicole Sturgeon ravnala veliko previdneje. Škoti so bili že kmalu po izbruhu bolezni soočeni z ukrepi, ki smo jih poznali tudi v Sloveniji – karantena z ustavitvijo javnega življenja.

Umirjeno in preudarno

Tudi junija, ob koncu prvega vala, je avtonomna škotska vlada ravnala veliko previdneje od vlade v Londonu. Premierka je imela redne javne nastope, v katerih je izražala odločnost, mirnost in pravo držo državnice, na televiziji se je pojavljala večkrat na teden, tudi vsak dan, če je bilo treba, vedno z masko v tradicionalnem škotskem karo vzorcu. S tem je javno izražala svojo nacionalno zavest in dajala zgled, da so pač maske obvezno sredstvo v boju proti virusu.

Strah konservativcev

V Londonu so se konservativci Borisa Johnsona očitno ustrašili velike popularnosti Nicole Sturgeon na Škotskem in so pritisnili na britansko javno televizijo BBC, da se je ta odločila, da ne bo več prenašala njenih rednih tiskovnih konferenc, kar je izzvalo, kot je mogoče prebrati v Guardianu, kritike, da je BBC popustil pod pritiskom unionistov in Johnsonovih konservativcev, ki so v njenih tiskovnih konferencah videli zgolj škotsko nacionalistično propagando.


image
VIA REUTERS Britanski premier Boris Johnson nasprotuje novemu referendumu o škotski neodvisnosti.
FOTO: REUTERS
Da je škotska javnost njeno preudarno in odločno vodenje dežele med koronakrizo prepoznala, kažejo tudi javnomnenjske ankete. Kar tri četrtine Škotov je pred dnevi menilo, da je svoje delo kot premierka v času krize opravila briljantno. Odstotek pri Borisu Johnsonu je ravno obraten (26 odstotkov). Za Sturgeonovo in njene škotske nacionaliste je izjemno pomembno, da zdaj več kot 20 odstotkov ljudi na Škotskem, ki so pred šestimi leti glasovali proti neodvisnosti, meni, da bi se Škotska kot samostojna in neodvisna država veliko bolje spopadla s korono.

Neodvisnost rine v ospredje

Zato ne preseneča, da je Nicole Sturgeon napovedala, da se bo na parlamentarnih volitvah maja prihodnje leto zavzemala za to, da bi Škotska postala neodvisna država. Za referendum potrebuje privoljenje Londona, Boris Johnson pa je že večkrat dal jasno vedeti, da ne bo dovolil drugega referenduma o neodvisnosti Škotske. Po njegovem je to vprašanje rešil že referendum leta 2014, ko je 55 odstotkov Škotov glasovalo proti ločitvi.

Toda zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije so se okoliščine povsem spremenile. Če bo v naslednjem mandatu v škotskem parlamentu večina podprla predlog zakona o referendumu o škotski neodvisnosti, nobena britanska vlada »nima nikakršne moralne ali demokratične utemeljitve za neupoštevanje pravice prebivalcev Škotske, da si sami izberejo prihodnost«, je zatrdila odločna premierka.

300.000 delovnih mest na Škotskem je neposredno odvisno od trgovanja in sodelovanja z drugimi deli Velike Britanije.




Deli s prijatelji