PLAČA
Nemcev ne zanima, koliko zaslužijo sodelavci
Z zakonom o spodbujanju transparentnosti plač je nemška vlada želela še posebej ženskam omogočiti lažje uveljavljanje istega plačila za enako delo. A je leto dni kasneje videti, da ženske ne izkoriščajo novih možnosti.
Odpri galerijo
Ženske svoje sposobnosti za delovno mesto, ki ga zasedajo, ocenjujejo precej nižje od kolegov ter morda tudi zato ne zahtevajo višjih plač. Fotografiji Reuters
Zakon pri istem ali enakovrednem delu izrecno prepoveduje posredno ali neposredno zapostavljanje zaradi spola ter določa različne instrumente. Če v podjetju z več kot dvesto zaposlenimi več kot šest ljudi dela na primerljivih delovnih mestih, morajo delodajalci zainteresiranim povedati, po kakšnih kriterijih so plačani. V podjetjih, ki jih zavezujejo kolektivne pogodbe, se lahko obrnejo tudi na svet delavcev. Če se izkaže, da je nekdo slabše plačan zaradi spola, lahko zahteva poplačila. Delodajalci z več kot petsto zaposlenimi pa morajo sami redno preverjati njihovo enakovrednost in tudi poročati o tem.
Socialdemokratska ministrica za družino, starejše, ženske in mlade Manuela Schwesig, pod katero je bil zakon potrjen, je bila zadovoljna, nemški sindikati pa so imeli pripombe nad zaščito morebitnih tožnic. Bali so se, da bodo, če se bodo za tožbo odločile same, šikanirane. Tudi nekatere stranke, med njimi Zeleni in Levica, se še naprej zavzemajo za obvezno ugotavljanje enakopravnosti ne glede na velikost podjetja, pa tudi obvezne postopke za odpravljanje neenakosti. Po drugi strani pa se delodajalci pritožujejo nad birokracijo, ki po njihovem prepričanju ženskam ne omogoča boljših kariernih priložnosti.
Papirnati tiger
Dobro leto kasneje pa ugotavljajo le redko uporabo novega zakona za izenačenje dohodkov moških in žensk za isto delo. »Zakon o spodbujanju transparentnosti plačilnih struktur je papirnati tiger,« ugotavljajo pri münchenskem ekonomskem inštitutu Ifo. Izpraševanje kadrovskih direktorjev je pokazalo, da so zaposleni ali bolje zaposlene le v desetih odstotkih podjetij izkoristile pravico do informacije o plačevanju podobnih del. Še redkeje pa se je zgodilo, da se je to izpraševanje nadaljevalo v zahteve po prilagoditvi plače. To preseneča, saj statistike še vedno kažejo 21 odstotne razlike, ženske pa v večini gospodarskih vej manj zaslužijo od moških.
Analiza statističnih podatkov sedemdesetih branž, ki so jo naredili pri časopisu Die Welt, le v štirih kaže višji dohodek žensk, in še tam predvsem zato, ker zaposlujejo veliko priučenih moških, ženske zaposlene pa so v veliki manjšini, a pogosto bolj izobražene. Navajajo poštne in kurirske usluge, sprevodništvo vlakov in avtobusov ali gradbeništvo, v primerjavi podobnih del pa so ženske tudi tu slabše plačane od moških kolegov.
Pri tem pa ženske sestavljajo že 57 odstotkov diplomiranih študentov, a različna izbira študija nakazuje tudi domneve, da bi potrebovale večjo osebno motivacijo za izenačenje dohodkov. Med študenti elektro in informacijskih tehnologij je tako 84 odstotkov moških, germanistiko študira 77 odstotkov žensk. Celo pri ekonomiji, kjer je že skoraj polovica študentov ženskega spola, pristojno združenje navaja, da se te pogosteje odločajo za zaposlitev v marketingu ali kadrovskih službah ter bolje plačano računovodstvo, gospodarsko informatiko in revizorstvo pogosto prepuščajo moškim kolegom. Nekateri zato verjamejo, da bi morali že v vrtcih spreminjati odnos do deklic, saj po raziskavah ameriške ustanove Brookings pred tem ni razlik pri razumevanju matematike, že v tretjem razredu osnovne šole pa te postanejo statistično pomembne.
Profesor Klaus Diepold z münchenske tehnične univerze navaja veliko povečanje vpisa deklet na študij gradbeništva in geodezije, ko so naziv predmeta imenovali inženirstvo okolja, pri elektrotehniki se bolj vpisujejo na študij medicinske tehnike. Kritiki takšnih spodbud pa verjamejo, da se ženske zaradi družine in drugega večkrat kot moški odločajo za delo s krajšim delovnim časom ali za slabše plačana dela, če bi upoštevali tudi to, bi bile razlike v plačah še šestodstotne. Raziskava Internationale Hochschule Bad Honnef (IUBH) celo kaže, da ženske svoje sposobnosti za delovno mesto, ki ga zasedajo, ocenjujejo precej nižje od kolegov na istih delovnih mestih ter morda tudi zato ne zahtevajo višjih plač. Drugi navajajo, da je celo med nemškimi bralci časopisov in člani političnih strank le tretjina žensk.
Francoski vzor
Delež žensk v vodstvih podjetij, uvrščenih na nemški borzni indeks Dax, se je po letu 2006 povečal z 0,5 odstotka na 13,4 odstotka. Nemke šele od konca sedemdesetih let lahko delajo brez moževega pisnega dovoljenja, zdaj pa že v vsakem sedmem paru ženska zasluži več, v četrtini najmanj enako. Da je položaj mogoče še izboljšati, dokazujejo Francozinje, a nemška zahodna soseda ne skrbi le za primerno zakonodajo, ampak tudi za vsem dostopno otroško varstvo ter druge pogoje za enakopravno delo moških in žensk.
barbara.kramzar@delo.si
Socialdemokratska ministrica za družino, starejše, ženske in mlade Manuela Schwesig, pod katero je bil zakon potrjen, je bila zadovoljna, nemški sindikati pa so imeli pripombe nad zaščito morebitnih tožnic. Bali so se, da bodo, če se bodo za tožbo odločile same, šikanirane. Tudi nekatere stranke, med njimi Zeleni in Levica, se še naprej zavzemajo za obvezno ugotavljanje enakopravnosti ne glede na velikost podjetja, pa tudi obvezne postopke za odpravljanje neenakosti. Po drugi strani pa se delodajalci pritožujejo nad birokracijo, ki po njihovem prepričanju ženskam ne omogoča boljših kariernih priložnosti.
Papirnati tiger
Dobro leto kasneje pa ugotavljajo le redko uporabo novega zakona za izenačenje dohodkov moških in žensk za isto delo. »Zakon o spodbujanju transparentnosti plačilnih struktur je papirnati tiger,« ugotavljajo pri münchenskem ekonomskem inštitutu Ifo. Izpraševanje kadrovskih direktorjev je pokazalo, da so zaposleni ali bolje zaposlene le v desetih odstotkih podjetij izkoristile pravico do informacije o plačevanju podobnih del. Še redkeje pa se je zgodilo, da se je to izpraševanje nadaljevalo v zahteve po prilagoditvi plače. To preseneča, saj statistike še vedno kažejo 21 odstotne razlike, ženske pa v večini gospodarskih vej manj zaslužijo od moških.
Analiza statističnih podatkov sedemdesetih branž, ki so jo naredili pri časopisu Die Welt, le v štirih kaže višji dohodek žensk, in še tam predvsem zato, ker zaposlujejo veliko priučenih moških, ženske zaposlene pa so v veliki manjšini, a pogosto bolj izobražene. Navajajo poštne in kurirske usluge, sprevodništvo vlakov in avtobusov ali gradbeništvo, v primerjavi podobnih del pa so ženske tudi tu slabše plačane od moških kolegov.
Pri tem pa ženske sestavljajo že 57 odstotkov diplomiranih študentov, a različna izbira študija nakazuje tudi domneve, da bi potrebovale večjo osebno motivacijo za izenačenje dohodkov. Med študenti elektro in informacijskih tehnologij je tako 84 odstotkov moških, germanistiko študira 77 odstotkov žensk. Celo pri ekonomiji, kjer je že skoraj polovica študentov ženskega spola, pristojno združenje navaja, da se te pogosteje odločajo za zaposlitev v marketingu ali kadrovskih službah ter bolje plačano računovodstvo, gospodarsko informatiko in revizorstvo pogosto prepuščajo moškim kolegom. Nekateri zato verjamejo, da bi morali že v vrtcih spreminjati odnos do deklic, saj po raziskavah ameriške ustanove Brookings pred tem ni razlik pri razumevanju matematike, že v tretjem razredu osnovne šole pa te postanejo statistično pomembne.
Profesor Klaus Diepold z münchenske tehnične univerze navaja veliko povečanje vpisa deklet na študij gradbeništva in geodezije, ko so naziv predmeta imenovali inženirstvo okolja, pri elektrotehniki se bolj vpisujejo na študij medicinske tehnike. Kritiki takšnih spodbud pa verjamejo, da se ženske zaradi družine in drugega večkrat kot moški odločajo za delo s krajšim delovnim časom ali za slabše plačana dela, če bi upoštevali tudi to, bi bile razlike v plačah še šestodstotne. Raziskava Internationale Hochschule Bad Honnef (IUBH) celo kaže, da ženske svoje sposobnosti za delovno mesto, ki ga zasedajo, ocenjujejo precej nižje od kolegov na istih delovnih mestih ter morda tudi zato ne zahtevajo višjih plač. Drugi navajajo, da je celo med nemškimi bralci časopisov in člani političnih strank le tretjina žensk.
Francoski vzor
Delež žensk v vodstvih podjetij, uvrščenih na nemški borzni indeks Dax, se je po letu 2006 povečal z 0,5 odstotka na 13,4 odstotka. Nemke šele od konca sedemdesetih let lahko delajo brez moževega pisnega dovoljenja, zdaj pa že v vsakem sedmem paru ženska zasluži več, v četrtini najmanj enako. Da je položaj mogoče še izboljšati, dokazujejo Francozinje, a nemška zahodna soseda ne skrbi le za primerno zakonodajo, ampak tudi za vsem dostopno otroško varstvo ter druge pogoje za enakopravno delo moških in žensk.
barbara.kramzar@delo.si
