RAZKRITJE
Nasa zažgala dokaze o obstoju življenja na Marsu
Viking 1 in Viking 2 naj bi na rdečem planetu našla organske molekule A vzorce, ki so jih nabrali s tal, naj bi med testiranjem po nesreči uničili.
Odpri galerijo
Vikinga sta vzorce uničila.
Leta 1976 sta na Marsu kot prvi pristali vesoljski robotski sondi Viking 1 in Viking 2. Njuna naloga je bilo iskanje znakov življenja, a izkazalo se je, da ga na rdečem planetu ni. Toda nove raziskave so zdaj pokazale, da so dokaze v zajetih vzorcih tal po nesreči uničili. Ravno tako naj bi nove ugotovitve nakazovale, da je planet posut z organskimi molekulami, eno ključnih sestavin življenja.
Najboljše dokaze o obstoju življenja na Marsu so torej pred več kot 40 leti zažgali, trdijo nekateri. Oba vesoljska robota sta nenamerno uničila organski material v vzorcu tal, ki so ga analizirali, raziskovalci pa menijo, da sta sondi dejansko našli dokaze o obstoju življenja na Marsu.
Neuspeh sond Viking 1 in Viking 2 pri iskanju znakov življenja je leta 1976 osupnil strokovnjake Nase. Že takrat so namreč menili, da na Mars padajo meteoriti, ki so bogati z ogljikom, in vesoljski prah, zaradi česar bi morala biti njegova površina pokrita z organskimi snovmi.
»To je bilo popolnoma nepričakovano in v nasprotju z vsem, kar smo vedeli,« pravi dr. Chris McKay, znanstvenik iz znanega Nasinega Amesovega vesoljskega centra.
Marsova tla so takrat testirali tako, da je vsak pristajalni modul segreval vzorce, ti pa so sprostili hlape, da so jih nato analizirali ter ugotavljali, ali so v njih prisotne organske snovi, pri tem pa se je najverjetneje vnela vnetljiva sol, perklorat, ki se uporablja kot raketno gorivo. Dr. McKay je v vzorcih našel tudi kemično snov klorobenzen, ki nastaja ob gorenju molekul ogljika v perkloratu. Znanstvenik je s sodelavci tako sklepal, da sta oba Vikinga pristala, našla organski material, a ga uničila zaradi segrevanja perklorata, ki je bil v vzorcih. Da na Marsu ne bi našli življenja, se je znanstvenikom ves čas zdelo nenavadno. Sondi sta bili opremljeni s celo serijo naprav, ki bi zaznavale organske molekule, ki so ključnega pomena za rast in nastanek biološkega življenja. Ravno tako se je Marsova tla testiralo dvakrat in na dveh različnih krajih, saj sta oba Vikinga pristala na geografsko različnih mestih. Prvi test je bil pozitiven, pokazal naj bi, da so na Marsu obstajali živi mikrobi. Drugi test pa je bil negativen in to je vodilo do sklepa, da na Marsu ni življenja.
Vesoljski sondi Viking in Viking 2 sta bili prvi, ki sta uspešno pristali in delovali na površini Marsa. Njuna naloga je bilo iskanje morebitnih znakov življenja pa tudi proučevanje fizikalnih, kemičnih in magnetnih lastnosti tal in atmosfere. Viking 1 je pristal na Marsu 20. julija 1976 in deloval do 11. novembra 1982, Viking 2 pa je pristal 3. septembra 1976 in deloval do 11. aprila 1980.
Viking 1 in Viking 2 sta iskala sledi življenja na Marsu. FOTO: Wikimedia Commons
Najboljše dokaze o obstoju življenja na Marsu so torej pred več kot 40 leti zažgali, trdijo nekateri. Oba vesoljska robota sta nenamerno uničila organski material v vzorcu tal, ki so ga analizirali, raziskovalci pa menijo, da sta sondi dejansko našli dokaze o obstoju življenja na Marsu.
1976. leta sta na Marsu pristala Viking 1 in Viking 2.
Neuspeh sond Viking 1 in Viking 2 pri iskanju znakov življenja je leta 1976 osupnil strokovnjake Nase. Že takrat so namreč menili, da na Mars padajo meteoriti, ki so bogati z ogljikom, in vesoljski prah, zaradi česar bi morala biti njegova površina pokrita z organskimi snovmi.
»To je bilo popolnoma nepričakovano in v nasprotju z vsem, kar smo vedeli,« pravi dr. Chris McKay, znanstvenik iz znanega Nasinega Amesovega vesoljskega centra.
Na Marsu morda vseeno je življenje. FOTO: Guliver/Getty Images
Marsova tla so takrat testirali tako, da je vsak pristajalni modul segreval vzorce, ti pa so sprostili hlape, da so jih nato analizirali ter ugotavljali, ali so v njih prisotne organske snovi, pri tem pa se je najverjetneje vnela vnetljiva sol, perklorat, ki se uporablja kot raketno gorivo. Dr. McKay je v vzorcih našel tudi kemično snov klorobenzen, ki nastaja ob gorenju molekul ogljika v perkloratu. Znanstvenik je s sodelavci tako sklepal, da sta oba Vikinga pristala, našla organski material, a ga uničila zaradi segrevanja perklorata, ki je bil v vzorcih. Da na Marsu ne bi našli življenja, se je znanstvenikom ves čas zdelo nenavadno. Sondi sta bili opremljeni s celo serijo naprav, ki bi zaznavale organske molekule, ki so ključnega pomena za rast in nastanek biološkega življenja. Ravno tako se je Marsova tla testiralo dvakrat in na dveh različnih krajih, saj sta oba Vikinga pristala na geografsko različnih mestih. Prvi test je bil pozitiven, pokazal naj bi, da so na Marsu obstajali živi mikrobi. Drugi test pa je bil negativen in to je vodilo do sklepa, da na Marsu ni življenja.
Vesoljski sondi Viking in Viking 2 sta bili prvi, ki sta uspešno pristali in delovali na površini Marsa. Njuna naloga je bilo iskanje morebitnih znakov življenja pa tudi proučevanje fizikalnih, kemičnih in magnetnih lastnosti tal in atmosfere. Viking 1 je pristal na Marsu 20. julija 1976 in deloval do 11. novembra 1982, Viking 2 pa je pristal 3. septembra 1976 in deloval do 11. aprila 1980.
