STRAHOSPOŠTOVANJE

Na večerji z diktatorjem

Objavljeno 19. april 2020 09.47 | Posodobljeno 19. april 2020 09.47 | Piše: T. P.

Kuhati za samodržce je bila lahko smrtno nevarna naloga.

Pri mizi se je obnašal brezhibno, razen ko so predenj postavili sladoled.
Pravijo, da se v jedi okusi, ali jo je kuhar pripravil z ljubeznijo ali ne. Ali se potemtakem lahko okusi tudi strah? Kajti ta je bil, hote ali ne, vsakokratna začimba v mojstrovinah osebnih kuharjev nekaterih največjih diktatorjev sodobne dobe. Tako kot so bili za okusno jed lahko izdatno nagrajeni, so tudi trepetali za svoje življenje, če neusmiljenim despotom morda ne bi bila všeč. Ali, bognedaj, da bi posumili na poskus zastrupitve.

»Če je imel slab dan, je bilo dobro za vso državo, da je dobil kaj sladkega,« je razkril osebni kuhar albanskega diktatorja Enverja Hoxhe, za katerega ni bilo mačji kašelj kuhati. Tudi zato, ker ga je občutek lakote vznejevoljil, to pa so nato čutili tisoči. Lačen je bil večino časa, saj se je zaradi sladkorne bolezni moral držati stroge diete. »Živeli smo v stalnem strahu, da bo vstal z levo nogo in nas vse poslal v delovna taborišča bodisi dal usmrtiti,« je spregovoril kuhar, ki se, čeprav je Enver že 35 let mrtev, zaradi strahu ni želel izpostaviti z imenom. Vseeno je nekatere prehranjevalne navade svojega krutega delodajalca razkril poljskemu piscu Witoldu Szablowskemu, ki mu je uspelo pokukati tudi v jedilnice Sadama Huseina, Idija Amina, Fidela Castra in Pol Pota.

Iraški diktator Sadam Husein je imel velik apetit, dovolj dobro pa je bilo le najboljše in najbolj sveže. Na njegovi posesti so se prosto pasle domače živali, ki so jih osebni mesar in štirje pomočniki morali sproti vsak dan klati, jedi pa je pripravljalo šest kuharjev. A dela jim nikoli ni zmanjkalo. Zjutraj se je Sadam namreč okrepčal z jajci, ribo ali juho, najpogosteje lečino ali iz okre, ta je bila ena njegovih najljubših jedi. Za kosilo je moral imeti na izbiro vsaj šest jedi: dve vrsti juhe, piščanca na dva načina, ribo
image
reuters Idi Amin je zahteval, da je vse njegovo moško strežno in kuharsko osebje obrezano.
in meso z žara. Za večerjo pa najmanj enkrat na teden ribo, pečeno nad ognjem. Seveda pa nobena jed ni šla naravnost na vladarjev krožnik, pred njegovimi očmi jo je sprva moral pokusiti kuharski pomočnik, da ne bi bila zastrupljena. Čeprav je bil Sadam zahteven, njegov glavni kuhar Abu Ali ni živel v stalnem strahu, da bi zaradi jedi izgubil glavo. »Če mu jed ni bila všeč, sem mu moral plačati. Čeprav z jedjo ni bilo nič narobe, bolj je šlo za to, ali je imel dober ali slab dan,« je povedal Ali, ki Huseinove ponudbe za službo sicer ni sprejel z navdušenjem, »a nisem hotel tvegati, kako bi sprejel zavrnitev«. Ko je med iransko-iraško vojno Sadam sam občasno kaj skuhal za svoje vojake, je jed običajno ali zažgal ali presolil, »a ubogi vojaki so morali obed pojesti do zadnjega riževega zrna«.

Poljski pisec je potreboval štiri leta, da je izsledil in v intervjuje prepričal kuharje diktatorjev.

Ali položaja Sadamovega kuharja morda ni sprejel z veseljem, a za dobro opravljeno delo je bil izdatno nagrajen. Vsako leto, denimo, z novim avtomobilom. Še bolj pa je na račun veščega vrtenja okoli štedilnika bogatel Otonde Odera, ki je kuhal za ugandskega vojaškega diktatorja Idija Amina. »Če si znal kaj dobrega postaviti na mizo, si imel zelo dobre možnosti, da te ne ubije,« je dejal Otonde. Medtem ko je vsa dežela živela v revščini in strahu, je Otonde dobil novega mercedesa in trojno povišico, na prigovarjanje afriškega vodje, ki je bil obseden z ženskami, pa si je vzel še tri žene. »Kako sem lahko kuhal za pošast? Imel sem štiri žene in pet otrok, zato sem potreboval denar. Amin me je privezal nase. Vedel je, da sem povsem odvisen od njega.« A kot se je rad hvalil s svojimi jedmi, predvsem s kozo, polnjeno z rižem, krompirjem, korenjem, grahom, zelišči in začimbami, ki jo je pečeno na vse štiri noge postavil na Idijevo mizo, je vedel, da še zdaleč ni nedotakljiv. To mu je dokazal incident s tradicionalno jedjo plov z rozinami, po zaužitju katere je Idijevega 13-letnega sina Mosesa začelo zvijati v želodcu. »Strup! Strup! Če se mu kaj zgodi, si mrtev!« se je začel dreti kruti tiran. A v bolnišnici, kamor ga je Otonde skrivaj peljal, se je izkazalo, da je poba le prehitro pojedel jed iz riža in preveliko porcijo. Bolečine so izginile po enem dobrem prdcu.
Erasmo Hernandez, ki še danes meni, da za Kubo nihče ni storil toliko dobrega kot Fidel Castro, je komandantove prehranske manire opisal kot brezhibne, najraje pa je jedel zelenjavno juho. Vsak dan je začel z jajci, najraje prepeličjimi, z nekaj riža in fižola. Meso je bilo redko na meniju, najraje ovčetina z medom ali v kokosovem mleku, rad je zagrizel v odojka. A jed, ki je nikoli
image
reuters Pol Potova kuharica o tiranu še danes ne najde žal besede.
ni imel dovolj, je bil sladoled. Po večerji je z lahkoto zmazal tudi 10 ali več kepic. Razvada, ki si je denimo albanski komunistični vodja Hoxha zaradi sladkorne bolezni ni mogel privoščiti. Na dan je namreč lahko zaužil le 1500 kalorij. Za zajtrk rezino sira z marmelado, za kosilo zelenjavno juho z majhnim koščkom jagnjetine ali ribo, za večerjo jogurt. Kot desert običajno kisle slive, le ob dnevih, ko je bil še posebno tečen, je dobil slajši desert, oslajen z diabetičnim sladkorjem. Morda se je prav zaradi skope diete njegov kuhar tako trudil, da je hrano privlačno aranžiral. Med Enverjevimi najljubšimi prizori je bil menda pečen odojek, ki mu je kuhar na glavo poveznil klobuk in v rilec potisnil prižgano cigareto.

Krvoločni kamboški vodja Pol Pot ima na vesti milijone ljudi, a v očeh njegove kuharice Yong Moeun ni bil morilec, temveč sanjač. Njena edina pritožba čezenj je bila, da je bilo skoraj nemogoče dognati, kaj je njegova najljubša jed. Včasih mu je pripravila delikatese, kot so želvja jajca ali slonji zrezki, a menda ga je osvojila s pečenim piščancem.




Deli s prijatelji