Februarja 1874 se je šest mož odpravilo v Skalno gorovje v ZDA iskat bogastvo. Kupili so potrebno opremo in hrano ter jo mahnili proti Gunnisonu v zvezni državi Kolorado, kjer naj bi bila nahajališča zlata. Vse do aprila o njih ni bilo glasu, nato pa se je pojavil Alfred Packer, veteran državljanske vojne, in povedal osupljivo zgodbo o kanibalizmu med zlatokopi. Huda lakota naj bi šesterico prisilila, da so jedli drug drugega. Alfred je sprva trdil, da so ga pajdaši pustili za seboj in je jedel rastlinske vršičke, pozneje pa priznal: »Človeške prsi so najbolj okusno meso, kar sem ga jedel.« Pri sebi je nosil sumljivo veliko gotovine, prav tako je bil telesno v zelo dobrem stanju za nekoga, ki naj bi stradal.
Avgusta istega leta so našli ostanke mož, ki so razkrili, da niso umirali več tednov drug za drugim, kot je sprva trdil Alfred. »Prvi je umrl stari Swan, preostali smo ga pojedli. To se je zgodilo deset dni zatem, ko smo odrinili. Nato je umrl Humphrey, in tudi njega smo pojedli. V žepu je imel denar, vzel sem ga. Nato naj bi bil po nesreči ubit Butcher, in smo ga pojedli. Bell je ustrelil kolega Kalifornia s Swanovo puško, jaz pa sem ubil Bella. Pokopal sem njihove ostanke in vzel s seboj velik kos mesa,« je bila izpoved kanibala, ki je pozneje v zaporu podkupil čuvaja in pobegnil. Bežal je do leta 1883, ko so ga našli v mestu Cheyenne pod imenom John Schwartze.
Tokrat je povedal drugo zgodbo in vse umore naprtil Bellu, a mu sodnik ni verjel in ga je obsodil na smrt z obešanjem. Kazni se mu je uspelo izogniti, na vnovičnem sojenju pa so mu odmerili 40 let zapora, vendar so ga 1901. pogojno izpustili. Njegova zgodba je bila predloga številnih skladb, knjig in filmov.
