Leto dni brez prebite pare

Greta Taubert se je za eno leto odpovedala sodobni potrošniški družbi. Tridesetletna nemška novinarka je vse leto jedla, pila in se oblačila, ne da bi pri tem zapravila en sam cent, saj je hotela videti, kakšno bi bilo življenje, če bi se svetovni ekonomski sistem popolnoma sesul. In kaj je bilo prvo, kar si je zaželela po 12 mesecih prostovoljne potrošniške abstinence? »Žabe,« pravi svetlolasa Greta, medtem ko v kavarni v družbi novinarja tiskovne agencije AFP v Leipzigu spet srka kapučino. »In osebna kozmetika,« hitro doda.

Zdaj je konec z doma narejenimi deodoranti, kremami za obraz in zobnimi pastami. »Tudi šampon sem si izdelala sama,« se spominja. »A začela sem se počutiti kot neandertalka. Prijatelji so mi govorili, da sem šla predaleč,« se nasmehne. Taubertova je vse leto menjavala krila in hlače v trgovinah z rabljenimi oblačili ter okopavala vrtiček v domači soseski, da si je pridelala nekaj zelja in krompirja. Na počitnice se je z avtoštopom odpravila v 1700 kilometrov oddaljeno Barcelono, kjer je živela v skvotu.

Koliko je dovolj?

O svoji dogodivščini je napisala knjigo Apokalipsa zdaj, za katero si je naslov sposodila od slovitega istoimenskega filma Francisa Forda Coppole. V njej opisuje leto življenja proč od polnih polic H&M in supermarketov. Njena eko minimalistična pustolovščina se je začela neko nedeljo popoldne, ko je bila na obilnem kosilu pri babici in si je zaželela kozarec mleka, babica pa ji je ponudila še kup praškov z okusom čokolade, banane, vanilje in jagode.

»Naš ekonomski sistem temelji na perspektivi neskončne rasti, a naš ekološki svet je omejen,« je zapisala v knjigi. »Mantra več, več, več nas ne bo pripeljala daleč.« Nemci so, denimo, leta 2012 v smeti odvrgli za skoraj sedem milijonov ton hrane, kar je skoraj 82 kilogramov na prebivalca.

Leta gospodarske krize so v ljudeh sprožila samozavedanje o omejitvah trenutnega ekonomskega modela. »Vidijo, da evropska finančna pomoč ni uredila razmer. Nadaljujemo tako, kot smo počeli prej, a ta sistem nima trdne osnove,« je prepričana nemška novinarka. Njene besede so podobne tistim iz knjige Koliko je dovolj?, v kateri britanski zgodovinski ekonomist Robert Skidelsky in njegov sin, filozof Edward Skidelsky, ugotavljata, da sodobni svet naprej žene neustavljiva želja po kopičenju denarja in dobrin.

Manj je več

A načelo manj je več je začelo zbliževati in povezovati ljudi. V Nemčiji je vedno več spletnih strani, na katerih si izmenjujejo hrano, v Berlinu pa obstajajo tudi tako imenovana knjižna drevesa, na katerih ljudje odlagajo knjige, ki so jih že prebrali, in jemljejo druge. Brezposelni Grki učijo druge veščin vrtnarjenja v zameno za učenje tujega jezika.

Greta Taubert je med svojo pustolovščino spoznala tudi neohipije, eko ekstremiste in survivaliste, ki se pripravljajo na konec sveta, ter odkrila skrivnosti zunanjega kompostnega stranišča. »V vsakdanje življenje poskušam vključiti stvari, ki sem jih spoznala v minulem letu,« pravi. »Vesela pa sem, da mi ni treba več živeti tako radikalno.«