REKORDER
Indijec trdi, da je star 123 let
Odraščal je kot sirota, že vse življenje pomaga drugim. Dokazila o njegovem rojstvu so pomanjkljiva, pravijo pri Guinnessu.
Odpri galerijo
Živi skromno, zato je videti desetletja mlajši.
Rutinski potnikov na letališču v Abu Dabiju je razkril novega Guinnessovega rekorderja. Indijski svami (duhovni učitelj) Sivananda je namreč policistom ponudil potni list z letnico 1896, kar pomeni, da je star kar 123 let.
To je leto dni več, kakor je doživela Francozinja Jeanne Louise Calment, ki je v knjigi dosežkov in presežkov zapisana kot najstarejši človek na svetu, trenutno pa je najstarejša živeča Japonka Kane Tanaka, ki jih šteje 116, a vse kaže, da jo je Indijec prehitel. Težava pa se je seveda pojavila pri birokraciji: Sivanandov edini veljavni dokument, ki potrjuje njegovo starost, je dvomljiv in neuraden rojstni list, ki so ga spisali v starem templju, preostalih dokazil o svojem prihodu na svet pa nima.
Starši so mu namreč umrli, ko je imel komaj štiri leta, od takrat sta s sestro živela kot siroti in se preživljala na ulicah, po nekaj letih pa je umrla tudi ona. Ko je ostal povsem sam, so ga daljni sorodniki, ki niso želeli imeti opravka z njim, zaupali nekemu guruju, ki ga je vzgajal v Nadadvipu na vzhodu Indije, ko je odrasel, pa je zaživel v Varanasiju v Utar Pradešu, kjer je postal svami in si pridobil zaupanje številnih pomoči in vere potrebnih.
Sivananda, skromen in dober po srcu, sam ni želel uradne potrditve o častitljivi starosti, a so ga k temu spodbudili številni prijatelji in podporniki, ki poudarjajo, da si zasluži čast in slavo za vse, kar je dobrega storil v življenju. Zato je svoje dokumente pokazal pristojnim, a mu ti za zdaj zaradi pomanjkljivih podatkov še ne morejo omogočiti vpisa v Guinnessovo knjigo, bega pa jih tudi svamijev videz: možakar je namreč videti več desetletij mlajši, a kot zagotavlja Sivananda, so za to zaslužni joga, skop jedilnik brez začimb in pa spolna vzdržnost od mladih let.
»Živim zelo disciplinirano in skromno. Vse prekuham, najraje imam riž in zelenjavo. Sadje in mleko nista po mojem okusu, saj ju uvrščam med razkošje. Vajen sem praznega želodca, ne nazadnje sem lačen preživel vse otroštvo,« pojasnjuje 123-letnik. »Verjamem v sočutje in skromnost, tako dolgo pa živim zato, da lahko pomagam še več ljudem.«
Trdi, da se je rodil leta 1896.
To je leto dni več, kakor je doživela Francozinja Jeanne Louise Calment, ki je v knjigi dosežkov in presežkov zapisana kot najstarejši človek na svetu, trenutno pa je najstarejša živeča Japonka Kane Tanaka, ki jih šteje 116, a vse kaže, da jo je Indijec prehitel. Težava pa se je seveda pojavila pri birokraciji: Sivanandov edini veljavni dokument, ki potrjuje njegovo starost, je dvomljiv in neuraden rojstni list, ki so ga spisali v starem templju, preostalih dokazil o svojem prihodu na svet pa nima.
Najstarejša je trenutno Japonka, ki jih šteje 116.
Starši so mu namreč umrli, ko je imel komaj štiri leta, od takrat sta s sestro živela kot siroti in se preživljala na ulicah, po nekaj letih pa je umrla tudi ona. Ko je ostal povsem sam, so ga daljni sorodniki, ki niso želeli imeti opravka z njim, zaupali nekemu guruju, ki ga je vzgajal v Nadadvipu na vzhodu Indije, ko je odrasel, pa je zaživel v Varanasiju v Utar Pradešu, kjer je postal svami in si pridobil zaupanje številnih pomoči in vere potrebnih.
Skromna hrana, joga in celibat
Sivananda, skromen in dober po srcu, sam ni želel uradne potrditve o častitljivi starosti, a so ga k temu spodbudili številni prijatelji in podporniki, ki poudarjajo, da si zasluži čast in slavo za vse, kar je dobrega storil v življenju. Zato je svoje dokumente pokazal pristojnim, a mu ti za zdaj zaradi pomanjkljivih podatkov še ne morejo omogočiti vpisa v Guinnessovo knjigo, bega pa jih tudi svamijev videz: možakar je namreč videti več desetletij mlajši, a kot zagotavlja Sivananda, so za to zaslužni joga, skop jedilnik brez začimb in pa spolna vzdržnost od mladih let.
122
let je doživel uradno najstarejši človek na svetu.
let je doživel uradno najstarejši človek na svetu.
»Živim zelo disciplinirano in skromno. Vse prekuham, najraje imam riž in zelenjavo. Sadje in mleko nista po mojem okusu, saj ju uvrščam med razkošje. Vajen sem praznega želodca, ne nazadnje sem lačen preživel vse otroštvo,« pojasnjuje 123-letnik. »Verjamem v sočutje in skromnost, tako dolgo pa živim zato, da lahko pomagam še več ljudem.«
