LJUBLJANA, BEOGRAD – Pred 32 leti se je tedaj še skupna država Socialistična federativna republika Jugoslavija zavila v žalost: v ljubljanskem kliničnem cantru je namreč preminil dosmrtni predsednik države, maršal Josip Broz Tito.
Tito je postal dosmrtni predsednik 13. januarja 1953 in si je podredil vse vzvode oblasti ter postal diktator in absolutni vladar Jugoslavije. Ob pomoči vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti. Tudi po njegovi smrti – umrl je 4. maja 1980 ob 15.05 zaradi gangrene, česar ni preprečila niti predhodna amputacija noge – se je v jugoslovanski politiki, kjer je idejo bratstva in enotnosti že začel razjedati nacionalizem, ohranil slogan »po Titu – Tito«. Jugoslavija naj bi sledila Titovi začrtani poti v ustavi zapisanega sobivanja republik in pokrajin, ki pa po njegovi smrti ni dolgo več živel.
Tuji viri tako imenovanega nekdanjega zahodnega bloka Tita pomnijo kot voditelja, ki se je uprl Stalinovemu pritisku in se ubranil več poskusom atentata, ki jih je v svinčenih letih načrtoval nekdanji Titov zaveznik. Tito je postal prvi in edini komunistični voditelj, ki se je uprl ideji Informbiroja in je zahteval večjo stopnjo samostojnega odločanja za svojo državo. S tem si je pridobil ugled v mednarodni skupnosti in »prislužil« dolgoletno finančno podporo ZDA ter številne obiske svetovnih voditeljev. Vsa leta je z zahodnimi politiki vzdrževal bolj ali manj »vzorne« stike, o njegovem ugledu v mednarodni skupnosti priča tudi podatek, da se je njegovega pogreba – pokopali so ga v beograjskem mavzoleju Kuća cveća (Hiša cvetja) – udeležilo več kot 200 visokih državnih in političnih osebnosti iz vsega sveta.
Blagovna znamka
Avtokrat, simbol bratstva in enotnosti, gurman, lovec, ljubitelj avtomobilov in blišča, ki je veliko dal na zunanjo podobo in pod prijazno zunanjo podobo skrival jekleno roko samodržca. Ne glede na politično prepričanje je Tito zaznamoval območje nekdanje Jugoslavije do današnjega dne. O tem pričajo podatki o številu obiskovalcev beograjskega mavzoleja in njegovega rojstnega Kumrovca ter tudi Golega otoka, kjer so končali njegovi politični nasprotniki, in Brionov, kjer si je ustvaril zasebni živalski vrt ter počival po naporih.
Spomin na Tita je še vedno živ, in to ne glede na to, ali ga ljudje občudujejo in ljubijo ali sovražijo in prezirajo. Še danes je mogoče na ulicah nekdanjih jugoslovanskih republik in pokrajin zaslediti najrazličnejše spominke, majice in druge predmete, ki izražajo podporo Brozu. Ljudje pred njegove spomenike polagajo cvetje in sveče v spomin, bolj ali manj glasno pa izražajo željo, da bi vajeti novonastalih držav po razpadu Jugoslavije lahko prevzel pokojni maršal, ker mu zaupajo, da bi jih varno popeljal prek krvavih dogodkov vojne na področju nekdanje Jugoslavije in gospodarskih zagat ter današnje krize. Nedvomno je lik Josipa Broza Tita postal tudi dobro prodajana blagovna znamka.
Od ruske fronte do vrhovnega komandanta NOB
Josip Broz se je rodil 7. maja 1892 v hrvaškem Kumrovcu hrvaškemu očetu Franju in materi Slovenki Mariji. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu in se leta 1910 v Sisku izučil za ključavničarja. Zaposlitev je našel kot kovinarski delavec in oktobra 1910 je postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. Ob izbruhu 1. svetovne vojne so ga leta 1914 poslali na srbsko fronto, leta 1915 pa na rusko fronto, kjer je bil ranjen in ujet. Kasneje je za svojo politično usmerjenost sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije. Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter aktivno politično udejstvoval in pristal v zaporu ter po izpustitvi imigriral v tujino in od tam nadaljeval partijsko dejavnost. Član politbiroja CK KPJ je postal leta 1934 in začel uporabljati vzdevek Tito.
Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je bil tudi član Komunistične partije Sovjetske zveze ter Stalinove tajne policije NKVD. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita pod psevdonimom Walter v Jugoslavijo z namenom »čiščenja«, čemur so sledile likvidacije vodstva Komunistične partije Jugoslavije, Tito pa se je potem postal vodja te organizacije. Aprila 1941 so jugoslovanski komunisti organizirali odporniško gibanje proti nacistom, 4. julija 1941 pa je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oboroženi boj proti nacistom. Med leti 1941 in 1945 ostal vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Po volitvah novembra 1945 je postal premier in minister za zunanje zadeve, 14. januarja 1953 pa je na mestu predsednika države nasledil Ivana Ribarja. In rodila se je Socialistična federativna republika Jugoslavija.
Ideolog neuvrščenih
Kot eden od ideologov je skupaj z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem leta 1961 ustanovil Gibanje neuvrščenih. Združevalo je več kot kot sto nekoč koloniziranih držav. V času hladne vojne se države članice se niso želele izreči o politični pripadnosti: ali so pod vplivom Združenih držav Amerike ali Sovjetske zveze.
Tito je bil poročen trikrat: s Pelagijo Broz (1919–1939), Herto Haas (1940–1943) in z Jovanko Broz (1952–1980), bil je oče štirih otrok: Zlatice Broz, Hinka Broza, Žarka Leona Broza in Aleksandra Broza.
