SKROMNO ŽIVLJENJE
Že več kot dve leti živi brez ure
Nekdanji direktor Mark Boyle v koči sredi gozda nima sodobne tehnologije. Hrano vzgoji ali ulovi, higienske izdelke pa naredi kar iz naravnih materialov.
Odpri galerijo
Mark Boyle pravi, da ima vse udobje, ki ga potrebuje.
Že tri leta ni prižgal luči, zavrel vode ali pred televizorjem navijal za svoj najljubši nogometni tim. Niti enkrat ni imel v rokah mobilnega telefona, poslal elektronskega pisma ali poslušal posnete glasbe. Britanec Mark Boyle boemsko in za marsikoga popolnoma nepredstavljivo življenje živi od decembra 2016. Takrat se je namreč odločil, da ne bo uporabljal ničesar, kar za delovanje potrebuje elektriko ali nenehno dovajanje energije.
»To misel sem začel razvijati, nato se je vse skupaj le še stopnjevalo,« priznava. Zaprl je vse spletne račune, preklical kreditne kartice in se znebil elektronske opreme ter se preselil v kočo sredi gozda v bližini irskega mesta Galway. Danes vse, kar poje, sam vzgoji, pridela ali ulovi. Iz semen navadnega komarčka in sipine kosti izdeluje zobno pasto, namesto mila in pralnega praška uporablja rastlinsko milnico domače izdelave. V koči nima ure, ritem življenja mu kroji sončna svetloba. Namesto luči uporablja sveče in parafinske svetilke. Namesto stranišča uporablja bližnje drevo ali potrebo opravi v kompost, ki ga pripravlja za gnojenje rastlin, ki jih je posadil okoli hiše.
Osemintridesetletnik še zdaleč ni vaški posebnež ali človek, ki bi ga v takšno skrajnost prignale morebitne duševne ali druge težave. Preden je postal nekakšen sodobni Robinson Crusoe, je bil direktor podjetja z organskimi izdelki. Ima diplomo iz marketinga, obzorja si je širil tudi s potovanji v eksotične dežele. Svoj trenutni način življenja popisuje v knjigi, ki jo kajpak piše po starem – z nalivnim peresom in na papir.
»Imel sem dovolj sodobnega načina življenja – industrializem uničuje zemljo, oceani so polni plastike, gozdovi propadajo. V zadnjih 50 letih je izginilo 60 odstotkov divjih živali. Želel sem se vrniti k življenju, kakršno je bilo nekoč,« razlaga. Tako je vsakdanje skrbi človeka v sodobnem svetu zamenjal za bolj prvinske potrebe – vsakodnevno iskanje hrane ter skrb za toploto in primerno zatočišče pred naravnimi pojavi. Mark pravi, da mu je novo življenje, ki je sicer polno odrekanja, prineslo umirjenost, poleg tega je vedno osredotočen na trenutek. Vse, kar počne, počne počasi, rad posluša ptičje petje in hodi na dolge sprehode.
Sprva mu je pri nenavadnem podvigu delalo družbo dekle, ki pa ga je pozneje zapustilo. Življenje brez udobja, ki ga ponuja tehnologija, pač ni vsakomur pisano na kožo.
Mark Boyle pravi, da ima vse udobje, ki ga potrebuje.
»To misel sem začel razvijati, nato se je vse skupaj le še stopnjevalo,« priznava. Zaprl je vse spletne račune, preklical kreditne kartice in se znebil elektronske opreme ter se preselil v kočo sredi gozda v bližini irskega mesta Galway. Danes vse, kar poje, sam vzgoji, pridela ali ulovi. Iz semen navadnega komarčka in sipine kosti izdeluje zobno pasto, namesto mila in pralnega praška uporablja rastlinsko milnico domače izdelave. V koči nima ure, ritem življenja mu kroji sončna svetloba. Namesto luči uporablja sveče in parafinske svetilke. Namesto stranišča uporablja bližnje drevo ali potrebo opravi v kompost, ki ga pripravlja za gnojenje rastlin, ki jih je posadil okoli hiše.
Njegovo dekle nenavadnega sloga življenja ni zdržalo.
Osemintridesetletnik še zdaleč ni vaški posebnež ali človek, ki bi ga v takšno skrajnost prignale morebitne duševne ali druge težave. Preden je postal nekakšen sodobni Robinson Crusoe, je bil direktor podjetja z organskimi izdelki. Ima diplomo iz marketinga, obzorja si je širil tudi s potovanji v eksotične dežele. Svoj trenutni način življenja popisuje v knjigi, ki jo kajpak piše po starem – z nalivnim peresom in na papir.
V skromni koči nima nobenih električnih aparatov.
»Imel sem dovolj sodobnega načina življenja – industrializem uničuje zemljo, oceani so polni plastike, gozdovi propadajo. V zadnjih 50 letih je izginilo 60 odstotkov divjih živali. Želel sem se vrniti k življenju, kakršno je bilo nekoč,« razlaga. Tako je vsakdanje skrbi človeka v sodobnem svetu zamenjal za bolj prvinske potrebe – vsakodnevno iskanje hrane ter skrb za toploto in primerno zatočišče pred naravnimi pojavi. Mark pravi, da mu je novo življenje, ki je sicer polno odrekanja, prineslo umirjenost, poleg tega je vedno osredotočen na trenutek. Vse, kar počne, počne počasi, rad posluša ptičje petje in hodi na dolge sprehode.
Želel sem se vrniti k življenju, kakršno je bilo nekoč.
Sprva mu je pri nenavadnem podvigu delalo družbo dekle, ki pa ga je pozneje zapustilo. Življenje brez udobja, ki ga ponuja tehnologija, pač ni vsakomur pisano na kožo.
