Z drevakom skozi pragozd

Ko je pred milijoni let Indijska podcelina kot mogočen splav zadela v tektonske plošče Azije, se je ob silovitosti trka površje azijske plošče začelo dvigovati in grbančiti – v mogočen greben Himalaje, od koder se proti reki Ganges v smeri juga stekajo številne reke. Nato pa dobi dežela v pokrajini Terai, ki se razprostira po celotnem južnem Nepalu, povsem drugačen izraz. Nobenih gora več, le širna ravninska pokrajina.

Še pred stoletjem je bil Terai zaradi do ljudi izjemno neprijaznega podnebja popolnoma nenaseljen. Vsako pozno pomlad ga, kot celotno Indijsko podcelino, obišče monsun, ki prinese obilico padavin, ki za nekaj mesecev poplavijo celotno pokrajino. Takšne okoliščine so bile idealne za razvoj malaričnih komarjev, ki so prenesli bolezen tudi na ljudi, kar je pomenilo skoraj gotovo smrt.

Nato pa so kemiki med obema vojnama izumili revolucionarno snov DDT, Angleži kot kolonialni vladarji pa so z letali temeljito zaprašili celotno območje in dosegli, da je bila v nekaj desetletjih malarija iztrebljena. V demografski eksploziji so se v nekdaj močvirne predele naselili ljudje iz Indije in iz nepalskega visokogorja ter močvirne ravnice spremenili v polja, ki dajejo dve žetvi riža na leto. Pokrajina se je spremenila v žitnico podceline.

Vsaka temeljita sprememba zahteva žrtve. Večino poplavnega gozda so iztrebili, z njim pa tudi bogato floro in favno, med drugim bengalskega tigra, gaviala – indijskega krokodila, nosoroga, mačje pande in indijskega slona. Nekdanja pokrajina se je ohranila le še na enem območju – v narodnem parku Chitwan, ki se na 2300 km2 razprostira kakšnih sto kilometrov južno od Katmanduja.

Že na prvi pogled je jasno, da le državna oblast preprečuje, da ne bi kmetje brez zemlje vdrli tudi tja. Ves narodni park je namreč obdan z vasmi in polji. A čeprav daje park vrsto zaposlitev turističnim delavcem, vodnikom slonov, paznikom, uradnikom, kmetje nanj gledajo prej kot na oviro kot na nekaj, kar je vredno ohraniti.

Ena izmed vrhunskih stvari, ki jih človek lahko počne v Chitwanu, je vožnja z drevaki. Na pogled takšnimi, kot smo si jih kot otroci predstavljali med prebiranjem Bobrov Janeza Jalna. Le da tedaj nismo vedeli, kako nestabilno plovilo je to v resnici. Drevak namreč nima kobilice in težišče je postavljeno presenetljivo visoko, zato smo se potniki ves čas večurne plovbe po sicer mirnih okljukih rek in jezer, ki se razprostirajo po parku, počutili nekoliko nelagodno. V precejšno zabavo našega prevoznika, ki je stal na krnu drevaka in nas z drogom odrival po reki.

Dvakrat, trikrat je zamahnil z drogom in že so vsi znaki civilizacije izginili, hrumenje agregatov in motorjev pa je zamenjalo ptičje petje. V stoletnih gozdovih živi množica ptic, številne so selivke, ki so se ob začetku zime v Himalaji in Tibetu preselile na tisoče kilometrov proti jugu in v močvirjih Chitwana pričakujejo pomlad.

Bengalskega tigra, ki menda živi v teh krajih, nismo srečali. Smo pa videli divje svinje, jelenjad, indijske slone ter nadvse redkega indijskega nosoroga. Krokodili, ki so se sončili na peščinah in plavali okoli nas, so poskrbeli za nekoliko nelagoden občutek, čeprav ni šlo za agresivne afriške krokodile, ampak indijske gaviale. Hranijo se predvsem z ribami, ampak ob petmetrskih plazilci, ki plavajo okoli nas, smo roke za vsak primer vseeno držali ob sebi.


Potep po rekah Chitwana je bil prava paša za oči. Ščebet ptic, mogočna, stoletja stara drevesa in bujna flora in favna vsenaokoli. To je bila prava podoba Indijske podceline, kot je bila nekdaj in se je ohranila le še v posameznih, izginjajočih drobcih.