Trideset let sam živel na otoku, zdaj mora oditi

Več kot 30 let je Mauro Morandi sam živel na čudovitem sredozemskem otočku približno na pol poti med Sardinijo in Korziko. Tam si je postavil kolibo in čuval otok, odganjal vsiljivce ter skrbel za divje živali in rastlinje. Zdaj pa so se oblasti odločile, da na otoku uredijo opazovalnico ter celotno območje spremenijo v naravni rezervat, in 81-letniku grozi, da ga prisilno izselijo. Če se ne bo dal prepričati, da si nov dom najde sam, seveda. Da bi se to zgodilo, pa je po Morandijevih besedah bolj malo verjetno.

Noče kartati in balinati

»Še vedno delam, in to z velikim veseljem, skrbim za okolico, živali, rastline, vse, kar pravijo, da bi zdaj počeli oni. To je moje življenje in tu je moj dom. Kam drugam pa naj grem? Nazaj na sever vsekakor ne, tam ni početi drugega kot kartati in balinati, to pa mi ne diši,« pravi Morandi, ki pa ga ne skrbi le za svojo prihodnost, temveč, pravi, za prihodnost otoka. »Ravno pred dnevi sem odgnal dva turista, ki ne bi smela biti tu. Čistim nesnago, ki jo naplavi na obalo, in skrbim, da ponoči sem ne priplujejo zabave željni Italijani ali drugi turisti,« dodaja Morandi, ki se je v vseh teh letih zelo navezal na otok in ga skrbi, da ga bo po njegovem odhodu doletela enaka usoda kot bližnji otok Spargi, na katerem so pred časom postavili opazovalnico, kamor tu in tam zahajajo ekologi in drugi strokovnjaki, da bi preučevali otoške živali, a nikogar ni, ki bi bil ves čas na otoku, in našli so ga turisti ter ga povsem razdejali. »Zdaj je Spargi poln smeti, vandali so uničili in pokradli, kar se je dalo, še pohištvo iz opazovalnice. Se bo to zgodilo tudi z Budellijem?« se sprašuje nekdanji učitelj, ki je na atolu Budelli, ki ga obdaja kristalno čista voda, pristal povsem po naključju, ko se je pred 31 leti namenil odpluti iz Italije do Polinezije.


 

Zbirajo podpise

Prav daleč ni prišel, a mu je pot vsekakor spremenila življenje, saj se je zaljubil v otok in od prejšnjega oskrbnika z veseljem prevzel delo. Tudi v času pandemije, ki je Italijo več mesecev držala v primežu, se ni njegovo življenje prav nič spremenilo, saj na otoku ni nikogar, ki bi ga lahko okužil, in mirno se je še naprej sprehajal po običajnih poteh ter opazoval sončne zahode, nad katerimi je očaran, že odkar je prvič stopil na otok. Njegova zgodba, ki jo je nedavno delil v dokumentarni oddaji, se je dotaknila mnogih po vsem svetu in začeli so zbirati podpise, da bi oblasti nekako le prepričali, naj Morandiju dovolijo ostati na otoku. Doslej je peticijo podpisalo že 2600 ljudi, a pristojni so neomajni, češ da zgolj upoštevajo zakon. »Naša prioriteta je skrb za okolje in vse nelegalne stavbe v parku bomo porušili, mednje spada tudi gospodova koliba, saj ni zgrajena v skladu s predpisi in ekološkimi standardi,« pravijo upravniki naravnega rezervata, katerega last je otok od leta 2015, pred tem je bil v zasebni lasti. Tudi domačini se ne strinjajo s tem, kako Morandija prikazujejo tuji mediji, kot občudovanja vrednega samotarja, ki živi težko, a romantično življenje. V resnici na otoku živi nezakonito, pravijo, in v tem ni nič romantičnega ali občudovanja vrednega.