Prej ali slej se nam bo kruto maščevala

Z avgustom se izteka meteorološko poletje. Tudi letos je bilo v medijih veliko poročil o temperaturnih rekordih, napornih vročinskih valovih, v zadnjem času tudi o obsežnih požarih, najprej na Aljaski in severu Rusije, zdaj pa je svetovna pozornost usmerjena v Brazilijo, čeprav satelitski podatki kažejo na še obširnejša območja požarov v Afriki. Požari so ustaljena kmetijska praksa, s katero so pridobivali nova kmetijska zemljišča, v zadnjem času tudi območja za rudnike. Dokler so bili v mejah potreb avtohtonega prebivalstva, niso pomenili grožnje, z razmahom brezobzirnega izkoriščanja naravnih dobrin pa so postali okoljski in zdravstveni problem, poleg tega se v ozračje sprošča veliko toplogrednih plinov. Brazilski deževni pragozdovi so neprecenljiva zakladnica biotske raznovrstnosti, ki jo s krčenjem pragozda, pa naj bo to s sekanjem ali požiganjem, brezvestno izgubljamo že vrsto let. Znanstveniki že dolgo opozarjajo na erozijo in degradacijo posekanih površin ter škodljiv vpliv na zdravje prebivalcev, prav tako na neločljivo povezanost deževnega gozda z vodnim krogom.

Krčenje naravnega okolja se kljub opozorilom znanstvenikov nadaljuje, in to ne le v Braziliji. Težko je razumeti, da človeštvo nima meje pri poseganju v naravno okolje. Urbana območja, infrastruktura, industrija, rudarjenje, kmetijske površine zahtevajo vse več prostora in ni videti, da bi se ta trend ustavil ali celo obrnil. Ljudje smo se dvignili nad naravo in prej ali slej se nam bo to kruto maščevalo. Od kod ignoriranje in nezaupanje do opozoril in rešitev, ki jih ponuja znanost? Nujno je razumeti zapletenost in razsežnost problema, da bomo našli prave ukrepe. Se bodo svetovni voditelji zmogli obdati s kompetentnimi znanstveniki, ki bodo ponujali trajnostne rešitve, in ne zgolj gašenje požarov?

A obstajajo tudi primeri, ki kažejo, da mednarodna skupnost zna prisluhniti znanstvenikom in lahko hitro in temeljito ukrepa. Montrealski protokol z vsemi dopolnili je dokaz, da mednarodna skupnost lahko učinkovito ukrepa, če ima tehnološke možnosti za zamenjavo okolju škodljivih snovi in so ukrepi v splošno korist. Sredi prihajajočega meseca, natančneje 16. septembra, je mednarodni dan zaščite ozonske plasti. Določila ga je Generalna skupščina Združenih narodov leta 1987 ob podpisu montrealskega protokola o snoveh, ki škodujejo zaščitnemu ozonskemu plašču. Tema letošnjega mednarodnega dneva je 35 let in okrevanje. Izpostavlja uspešno zgodbo mednarodnih ukrepov in njihovih učinkov.

Ker je življenjska doba ozonu škodljivih plinov dolga, je tudi okrevanje zaščitne ozonske plasti počasno. Narava počasi odpušča napake, tudi take, ki smo jih naredili zaradi neznanja. Ko so začeli uporabljati industrijske pline, ki uničujejo zaščitno ozonsko plast, so mislili, da so okolju neškodljivi in povsem nevtralni, a v posebnih razmerah visoko v ozračju se je izkazalo drugače. Zaradi učinkovitosti montrealskega protokola z dopolnili se po letu 2000 zaščitna ozonska plast obnavlja po stopnji od enega do treh odstotkov na desetletje. Na severni polobli in zmernih geografskih širinah bo obnova predvidoma popolna do leta 2030. Južna polobla bo sledila počasneje, popolno okrevanje pričakujemo sredi stoletja, nad Antarktiko pa šele okoli leta 2060. Stranski učinek prizadevanj za zmanjšanje izpustov ozonu škodljivih snovi so tudi zmanjšani izpusti toplogrednih plinov iz hladilnih naprav v ozračje.

Meritve nad Antarktiko kažejo, da se je vsakoletna ozonska luknja že začela razvijati. Z zanimanjem bomo spremljali nadaljnji razvoj, saj površina in trajanje ozonske luknje nad Antarktiko nista odvisna le od količine ozonu škodljivih snovi visoko v ozračju, ampak tudi od meteoroloških razmer. Torej od temperature v polarnem vrtincu, prisotnosti ledenih kristalčkov, oblike in kompaktnosti polarnega vrtinca.