ZGODOVINSKI PRISTANEK
Pred 50 leti prvič stopili na Luno
Dvajsetega julija 1969 zgodovinski pristanek na našem edinem satelitu. Neil Armstrong je umrl leta 2012, Michael Collins in Edwin Aldrin jih imata skoraj 90.
Odpri galerijo
Neil Armstrong, Michael Collins, Buzz Aldrin FOTOGRAFIJE: Wikipedia
Polet vesoljske ladje Apollo 11 je bil prvi pristanek človeka na drugem nebesnem telesu. Na Luni sta 20. julija 1969 na krovu lunarnega modula Orel pristala astronavta Neil Armstrong in Edwin Aldrin - Buzz, Michael Collins je v komandnem in servisnem modulu Columbia ostal v Lunini orbiti in čakal na njuno vrnitev. Vsi trije so bili izkušeni astronavti, ki so v okviru projekta Gemini že leteli v vesolje.
Pristanek je potekal po načrtih, zataknilo pa se je v zadnji fazi spuščanja, ko je začel nagajati računalnik, poleg tega sta se morala astronavta izogniti še velikemu kraterju in poiskati bolj primeren in položen kraj pristanka. Samo spretnosti in iznajdljivosti astronavtov in seveda sodelovanju strokovnjakov na Zemlji se gre zahvaliti, da se vse ni še bolj resno zapletlo in astronavtov spravilo v nevarnost.
Po pristanku so ugotovili, da sta imela za zadnje manevre na zalogi samo še za dvajset sekund delovanja glavnega zaviralnega raketnega motorja pristajalne stopnje. No, poznejše analize so pokazale, da je bilo časa več, okoli 50 sekund. Po pristanku sta Orla preimenovala v Bazo tišine, ker sta pristala na ekvatorialnem območju Lune, imenovanem Morje tišine. Šest ur po pristanku, 21. julija po našem času, je Armstrong kot prvi človek stopil na drugo nebesno telo.
Takrat je izrekel znane besede: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.« Videli in slišali so jih zemljani, saj je vse neposredno prenašala televizijska kamera, nameščena na eni od pristajalnih nog. Domnevno si je prenos ogledalo 600 milijonov ljudi. Iz znanih političnih razlogov ga niso videli v Sovjetski zvezi in na Kitajskem in še v kakšni drugi državi s podobnim političnim sistemom. Okrog 19 minut pozneje se je Armstrongu kot drugi človek na Luni pridružil Aldrin.
Lotila sta se postavitve več znanstvenih instrumentov in razvila ameriško zastavo, ki naj bi simbolizirala človeštvo, in ne tega, da si to nebesno telo zdaj prilaščajo Američani. Tako vsaj menijo izkušeni vesoljski pravniki, ki to področje tudi dobro poznajo. Na kraju pristanka sta pustila tablico z napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.«
No, astronavta, ki sta se po Luni potepala dve uri in pol, sta zbrala okrog 21,5 kilograma različnih vzorcev, nato pa ponovno vstopila v bivalni del in se začela pripravljati na polet v Lunino orbito. Do vzleta z Lune sta na tem nebesnem telesu prebila 21 ur in pol. Vzlet je potekal po programu in kmalu sta se združila z matično vesoljsko ladjo Columbia in prišla do Michaela Collinsa.
Prenesla sta zbrane vzorce in fotografsko gradivo, odvrgli so takrat neuporabno vzletno stopnjo, kmalu zatem pa vključili glavni raketni motor, ki je komandni in servisni modul ponesel na pot proti domu. Pred vstopom v atmosfero se je ločil še servisni del, v atmosfero je vstopil samo komandni modul in se s padali mehko spustil na gladino Tihega oceana, kjer ga je pobrala letalonosilka Hornet. Vesoljski polet je trajal osem dni in tri ure ter nekaj minut. Na ladji so astronavte zaradi varnosti dali v izolacijo, kjer so ostali dva tedna, v tem času pa jih je obiskal takratni ameriški predsednik Richard Nixon.
S tem poletom so Američani dobili tekmo za Luno, in to so Sovjeti vedeli, saj so natančno spremljali dogajanje. Še več, nekaj dni prej so izstrelili vesoljsko robotsko sondo Luna 15, ki naj bi prva, torej pred Apollom 11, na Zemljo prinesla vzorce Luninih tal. Sonda ni bila uspešna, pri pristanku se je zrušila. Desetletja pozneje so Sovjeti priznali, da so razvijali program poleta posadke kozmonavtov na Luno, a zaradi številnih težav ni bil uspešen in so ga odpovedali.
No, drugače je bilo pri Američanih: 1969. je nato na Luno odpotoval še Apollo 12, sledil je nesrečni Apollo 13, potem pa še odprave Apollov 14–17. Žal so odpovedali Apolle 18, 19 in 20, in je bil tako Apollo 17 zadnji, ki je pristal na Luni, bilo je decembra 1972.
V času polnega zagona programa Apollo je imela Nasa največja finančna sredstva in predsednika Lydona Bainesa Johnsona, ki je bil velik zagovornik programa, sposobnega prvega moža Jamesa Webba, pa skoraj 400.000 zaposlenih. Ob zaključku so ocenjevali, da je program stal več kot 25 milijard dolarjev.
Armstrong je umrl 25. avgusta 2012, star je bil 82 let. Še vedno živita Michael Collins, ki je star 88 let, in Edwin Aldrin, ki jih ima 89.
Program Apollo je leta 1962 začel ameriški predsednik John F. Kennedy. Ime je dobil po grški mitologiji, po bogu Apolonu, bogu resnice, glasbe, plesa, svetlobe, sonca.
Pol stoletja po prvem pristanku na Luni bi se Nasa tja rada vrnila. Zdajšnji vesoljski program nosi ime Artemida, kot je bilo v grški mitologiji ime boginji Meseca, njen dvojček je bil bog Apolon. Cilj je pristanek na Luni do konca leta 2024.
Prišli v miru
Pristanek je potekal po načrtih, zataknilo pa se je v zadnji fazi spuščanja, ko je začel nagajati računalnik, poleg tega sta se morala astronavta izogniti še velikemu kraterju in poiskati bolj primeren in položen kraj pristanka. Samo spretnosti in iznajdljivosti astronavtov in seveda sodelovanju strokovnjakov na Zemlji se gre zahvaliti, da se vse ni še bolj resno zapletlo in astronavtov spravilo v nevarnost.
Pristanek na vodi
Takrat je izrekel znane besede: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.« Videli in slišali so jih zemljani, saj je vse neposredno prenašala televizijska kamera, nameščena na eni od pristajalnih nog. Domnevno si je prenos ogledalo 600 milijonov ljudi. Iz znanih političnih razlogov ga niso videli v Sovjetski zvezi in na Kitajskem in še v kakšni drugi državi s podobnim političnim sistemom. Okrog 19 minut pozneje se je Armstrongu kot drugi človek na Luni pridružil Aldrin.
Odtis na Luninem površju
Pobrala jih je letalonosilka
No, astronavta, ki sta se po Luni potepala dve uri in pol, sta zbrala okrog 21,5 kilograma različnih vzorcev, nato pa ponovno vstopila v bivalni del in se začela pripravljati na polet v Lunino orbito. Do vzleta z Lune sta na tem nebesnem telesu prebila 21 ur in pol. Vzlet je potekal po programu in kmalu sta se združila z matično vesoljsko ladjo Columbia in prišla do Michaela Collinsa.
Aldrin, v njegovem vizirju Armstrong
Aldrin je takole posnel Armstronga: gre za eno redkih Armstrongovih fotografij, saj je večinoma on v roki držal fotoaparat.
Novi program je Artemida
No, drugače je bilo pri Američanih: 1969. je nato na Luno odpotoval še Apollo 12, sledil je nesrečni Apollo 13, potem pa še odprave Apollov 14–17. Žal so odpovedali Apolle 18, 19 in 20, in je bil tako Apollo 17 zadnji, ki je pristal na Luni, bilo je decembra 1972.
V času polnega zagona programa Apollo je imela Nasa največja finančna sredstva in predsednika Lydona Bainesa Johnsona, ki je bil velik zagovornik programa, sposobnega prvega moža Jamesa Webba, pa skoraj 400.000 zaposlenih. Ob zaključku so ocenjevali, da je program stal več kot 25 milijard dolarjev.
Armstrong je umrl 25. avgusta 2012, star je bil 82 let. Še vedno živita Michael Collins, ki je star 88 let, in Edwin Aldrin, ki jih ima 89.
Program Apollo je leta 1962 začel ameriški predsednik John F. Kennedy. Ime je dobil po grški mitologiji, po bogu Apolonu, bogu resnice, glasbe, plesa, svetlobe, sonca.
600 milijonov ljudi je videlo, kako je Neil Armstrong naredil prve korake po Luni.
Pol stoletja po prvem pristanku na Luni bi se Nasa tja rada vrnila. Zdajšnji vesoljski program nosi ime Artemida, kot je bilo v grški mitologiji ime boginji Meseca, njen dvojček je bil bog Apolon. Cilj je pristanek na Luni do konca leta 2024.
