Pravica do odklopa

Nekateri dnevi se zdijo kot neskončno prejemanje in odgovarjanje na elektronsko pošto – od trenutka, ko se zbudimo, do trenutka, ko v postelji končno izgubimo zavest s telefonom v roki.

Po poročilu ameriške analitske agencije Nielsen prebivalci razvitega sveta na dan preživimo po 11 ur v interakciji za najrazličnejšimi mediji. Pri tem se človek vpraša, ali smo bolj predani svojim napravam kakor lastni dobrobiti. Če nas nenehna povezanost vleče v izgorelost, kakšna je torej rešitev?

Z zakonom nad delovnik

V Franciji je vlada slišala in upoštevala pritožbe zaposlenih, ki so bili tudi zunaj delovnega časa in ob koncu tedna pod pritiskom delodajalcev, ki so jih bombardirali z elektronsko pošto. Svoboda opravljanja dela od koder koli ni vedno ravno svoboda, saj se začno meje med zasebnim in službenim življenjem brisati.

Avgusta 2016 so v Franciji sprejeli zakon, ki delavcem daje pravico do odklopa. Francozi so dobili pravico, da jim po šesti uri popoldne ni treba odgovarjati na elektronsko pošto delodajalca. No, tako s(m)o ga vsaj razglašali v medijih. Dejansko je zakon zgolj pozival k "regulaciji uporabe digitalnih orodij z namenom zagotoviti spoštovanje pravice do počitka in prostega časa ter zasebnega in družinskega življenja".

A zdaj se nekateri sprašujejo, ali zakon morda ni preveč ohlapen, da bi bil tudi učinkovit, pa tudi, ali je to vprašanje sploh mogoče urediti z zakonom. Francija je znana po tem, da z zakoni poskuša urejati delovna razmerja. Že pred skoraj dvema desetletjem je uvedla 35-urni tedenski delovnik, ki je od delodajalcev zahteval tudi obvezno izplačilo nadur. A to še ne pomeni, da Francozi delajo po 35 ur na teden; še več, skoraj tri četrtine francoskih delavcev dela več kot toliko – in za to so plačani.
 

Brez sankcij

Zakon o pravici do odklopa ne uvaja sankcij proti delodajalcem, ki ga kršijo. Dejansko ga spoštuje le peščica podjetij, in tako bo, dokler z zakonom ne bodo določili kazni za kršitelje.

Ena od težav zakona je, da zaposlenim daje možnost, da se sami odločijo, kaj je zasebni in kaj službeni čas. A ta dva se v teh časih pogosto prepletata. Ljudje bi morali imeti pravico, da med delovnim časom poskrbijo tudi za zasebne stvari – in obratno. Vsak delavec bi moral imeti svobodo, da se sam odloči, kako bo najučinkoviteje delal.


Denimo, nekatere matere bi raje šle prej iz službe po otroke v šolo in preživele kakovosten čas z njimi, pozneje pa se spet priklopile na službeni računalnik. A niti delo od doma ni del francoske poslovne kulture. In tako je še marsikje po svetu, kjer so začeli sprejemati podobne zakone.