PRED 50 LETI

FOTO: Obletnica pristanka na Luni

Objavljeno 20. julij 2019 17.49 | Posodobljeno 20. julij 2019 17.49 | Piše: Miloš Krmelj

Kako so vesoljsko ladjo Apollo prevažali na izstrelišče, mobilna izstrelna ploščad je bila dolga 49 in široka 41 metrov ter visoka 7,6 metra, tehtala je 3730 ton.

Apollo 11 na poti do izstrelišča FOTO: Nasa
Pred 50 leti, 20. julija 1969, je na Luni v Morju tišine pristala prva vesoljska odprava s človeško posadko: ameriški Apollo 11. Par ur pozneje (okoli treh po srednjeevropskem času) je na Zemljin naravni satelit stopil prvi človek – Neil Armstrong. V članku bomo opisali, kako so Apollo 11 po izstrelišču prevažali s posebnim prevoznim sistemom.

1,6 km/h je dosegla mobilna izstrelna ploščad MLP.

Mobilna izstrelna ploščad

Nasa je prvo in drugo raketno stopnjo Saturna V vozila po morju s posebno baržo, tretjo stopnjo, ki je bila najlažja, pa z letalom. Seveda je bilo treba narediti tudi prevozni sistem na izstrelišču Cape Canaveral. Šlo je za res nov in izjemen, a tudi drag sistem.
Za ta namen je Nasa sredi šestdesetih let zgradila tri mobilne izstrelne ploščadi, znane pod kratico MLP. Takrat so bila to največja kopenska transportna vozila. Z njimi so prevažali več raket tipa Saturn V do različnih izstrelišč in izstrelnih ploščadi. Z MLP so tako v celoti sestavljeno raketo peljali iz velike montažne dvorane za navpično sestavljanje (VAB) na več kilometrov oddaljene izstrelne ploščadi 39. A, 39. B in 39. C. Vsaka ploščad je bila zasnovana tako, da je za raketo Saturn V vsebovala eno odprtino, od koder so izhajali izpušni plini, ki so se sprostili ob zagonu petih močnih raketnih motorjev ob izstrelitvi rakete. Prisoten je bil tudi 120 metrov visok stolp, ki je vključeval devet področij, ki so na različnih višinah omogočala dostop do rakete.

Mega vozila​

image
Shuttle Atlantis na mobilni izstrelni ploščadi. FOTO: Nasa
Vsaka taka ploščad je prazna tehtala kar 3730 ton, pri čemer je Saturn V, poln goriva, tehtal 3000 ton. Pozneje je zaradi prisotnosti obeh raket na trdno gorivo in precej težjega vesoljskega letala vrste shuttle MLP skupno tehtal kar 5000 ton. Ploščad MLP je bila dolga 49, široka 41 metrov ter visoka 7,6 metra. Pod njo je bilo posebno gosenično vozilo, veliko 40 krat 35 metrov in visoko 6,1 metra, tehtalo pa je okrog 3000 ton. Premikalo se je s hitrostjo eno miljo ali 1,6 kilometra na uro. Imelo je poseben sistem, ki je stalno uravnaval višino in omogočal male vzpone, ki so bili potrebni, da je vse skupaj prišlo do izstrelišča in izstrelne ploščadi. Goseničar sta poganjala dva dizelska motorja z močjo 2050 kW, nadzirali pa so ga iz dveh kabin za upravljanje. Potoval je na posebej pripravljeni podlagi, ki je povzročala čim manj trenja in s tem zmanjševala nevarnost iskrenja. Običajno je za pot od velike montažne dvorane (VAB) do izstrelnega kompleksa 39 potreboval kar pet ur.

Takrat so bila to največja kopenska transportna vozila.


MLP je bil del Nasine strategije, ki je zajemala navpično sestavljanje raket v že omenjeni posebni dvorani in prevoz vesoljskega vozila v istem položaju do izstrelišča. MLP je prvič doživel spremembo pri programu prve ameriške polnaseljene vesoljske postaje Skylab. Takrat so za polete astronavtov do novega vesoljskega oporišča uporabljali »ta mali« Saturn 1B. Da bi lahko uporabljali enake izstrelne ploščadi kot za program Apollo, so dali na vrh MLP 43 metrov visok podstavek in nanj namestili Saturn 1B. To so v šali imenovali stol za molžo. Enak sistem so uporabljali še za program Apollo – Sojuz leta 1975, ki je bil prvi skupni vesoljski polet ZDA in Sovjetske zveze.

Novi časi

image
Mobilno izstrelno ploščad je prevažal velikanski goseničar. FOTO: Nasa
Konstrukcijske spremembe MLP so se znova zgodile pri programu vesoljskega letala shuttle, saj je ta imel za vzlet dve veliki startni raketi na trdno gorivo in tri raketne motorje na tekoče gorivo. Poleg tega sta bili prisotni izredna toplotna in zvočna obremenitev. To so rešili z veliko količino, kar 1100 ton, vode, ki se je sprostila malce pred izstrelitvijo in seveda po njej. Znižala je zvočno obremenitev na 143 decibelov in hladila izstrelno ploščad, ki je bila tako bolj ali manj nepoškodovana in so jo lahko ponovno uporabili.

Pisec prispevka je pred časom ob udeležbi na vesoljskem kongresu na Cape Canaveralu imel priložnost v živo videti, kako je mobilna ploščad peljala shuttle Discovery do izstrelne ploščadi.

Ko se je leta 2011 program Shuttle končal, so v ZDA pristopili k nadgradnji in modernizaciji ploščadi MLP. Zdaj jih imajo namen uporabiti za program nove velike satelitske nosilne rakete SLS ali vesoljskega izstrelnega sistema, ki naj bi v vesolje na prvi poskusni polet poletel konec leta 2020. 
Deli s prijatelji