POVOJNE TRAVME
"Če ne bi bilo vojne, se ne bi rodili. Naše mame niso krive, da so jih posilili!"
V Bosni in Hercegovini se tudi dve desetletji po vojni še ne znajo soočiti s tisočimi posiljenimi ženskami med vojno in otroki teh posilstev.
Odpri galerijo
Posiljenih žensk med vojno v BiH na vseh treh straneh je bilo domnevno od 20.000 do 50.000, koliko je otrok, rojenih iz tega zločina, ni znano.
Čeprav sta od vojne v BiH minili že dve desetletji, posledice vojnih grozot še vedno občuti od 20.000 do 50.000 – natančne številke niso znane – žensk, ki so v tem obdobju doživele in preživele posilstva tujih vojakov, nemalokrat pa tudi pripadnikov varnostnih sil in humanitarnih delavcev.
Posledice še danes čutijo tudi otroci, plod tega nasilnega dejanja, medtem ko je število moških, posiljenih oziroma zlorabljenih med vojno v BiH, še večja velika neznanka, saj v tako v tradicionalnih okoljih iz sramu pred oznako, da se jim je to zgodilo zato, ker naj bi bili homoseksualci, to še težje povedo.
"V BiH se na posilstvo med vojno gleda skozi politično prizmo in nacionalizem. Zato so ženske v večini primerov prepuščene same sebi, predvsem pa so diskriminirane in stigmitizirane. Država še vedno ni našla mehanizma, s katerim bi ta problem predstavila kot družbeni, ne pa da je to samo problem posiljene ženske," je na prvi mednarodni konferenci proti spolnemu nasilju, ki jo je organiziral Incest Travma Center Beograd, sodelovalo pa je več kot 70 strokovnjakov iz Evrope, ZDA in Avstralije, spregovorila Ajna Jusić, otrok vojne oziroma ženska, ki je bila spočeta s posilstvom. To je bilo le eno od številnih področij, o katerem je bilo slišati na konferenci.
"Mi smo povsem nevidna oziroma spregledana kategorija, vendar potrebujemo psihološko pomoč, saj se travme naših mam, posiljenih med vojno, prenašajo na nas, otroke. Tiho smo bili 25 let, zdaj je dovolj. Če ne bi bilo vojne, se ne bi rodili. Družba naj končno že ozavesti, da smo tukaj, da naše mame niso krive za to, kar so doživele," še navaja Ajna in dodaja, da želijo z iniciativo Otroci enega starša vrniti mamam dostojanstvo in normalno življenje. "Že tako smo bili otroci ves čas diskriminirani. Predstavljajte si življenje v patriarhalni družbi, ti pa ne veš, kdo je tvoj oče. Mogoče je bil heroj, zame seveda ni," pojasni dekle.
"Sedemnajst let sem bila tiho, ker sem mislila, da je to sramota zame in za mojo družino. V BiH je močno prisotna kultura časti in sramu, družba in družina nate gledata kot na grešnico. Posiljene med vojno tako tudi po 24 letih nimamo nobene podpore oblasti, posiljene smo bile na vseh treh straneh, a zdaj končno nismo več nevidne. Glas dvigamo v imenu vseh tistih, ki zaradi sramu še vedno molčijo," je čustveno nastopila tudi Mirsada Tursunović, ki vodi nevladno organizacijo Naš glas, ustanovljeno leta 2012 v Tuzli.
S solzami v očeh je opisala nepopisno tesnobo, ki jo je občutila ob prihodu v Beograd, v državo svojega posiljevalca. "Svojega posiljevalca sem prepoznala, iz BiH je zbežal v državo, ki kriminalcev ne izroča," pravi Tursunovićeva. Zaupa mi, da jo denimo vonj žganja znova ponese v občutja, ki so jo kot 18-letno dekle zaznamovala za vedno, saj je v prostoru, kjer je bila posiljena, smrdelo po tej pijači. "Javno sem spregovorila leta 2009, ko sem bila v nekem sodnem postopku vabljena kot priča. Od takrat imam status žrtve."
Odraščala je v sedemčlanski družini, skromno, pa vendar srečno do leta 1992, ko so v njen rojstni Zvornik vkorakali srbski vojaki. Dva meseca se je skrivala po gozdu, brez hrane, 21. junij 1992 pa bo v njenem spominu ostal za vedno, saj je tedaj skupaj s 60 ženskami, dekleti in otroki za vedno zapustila domače ognjišče.
"Peš smo se odpravili v koloni, nismo vedeli, kam gremo, ko nas je obkolila srbska vojska, posadila na avtobus in odpeljala proti skladiščem na Carpadah. Ko smo prispeli, so nas začeli psovati, nekaj deklet so odpeljali. Vstopil je vojak, drl se je name, ker sem jokala, nato mi je ukazal, da moram z njim, ker naj bi pomagala neki ženski pri preoblačenju," se spominja Mirsada, ki si niti v najbolj morastih sanjah ni predstavljala, kaj jo čaka.
"Ko sem s pogledom ošvrknila mamo in brata, sta mi njuna bleda obraza povedala vse, a mi nista mogla pomagati. Odpeljal me je nadstropje višje in mi z naperjeno puško ukazal, naj se slečem. Ker sem se upirala, me je udaril, vrgel na ležišče in posilil. V joku sem ga prosila, naj me ubije. Pri 18 letih zaznamovana s sramom, najbolj brutalnim dejanjem, ki lahko doleti žensko oziroma dekle, sploh muslimanko, ki bi morala v zakon vstopiti nedolžna," živo pripoveduje Mirsada.
"Moje življenje ni imelo več smisla. Razne misli so mi razjedale dušo in srce. Krivila sem samo sebe, se gnusila sebi, na sebi čutila njegov zadah. Najtežje se mi je bilo vrniti v skladišče in pogledati v oči mami in bratu. Ker sem se bala za njuno življenje, sem skrivala, kaj se mi je zgodilo," pravi sogovornica.
Posebno travmatično izkušnjo, čeprav ne neposredno, smo slišali tudi iz ust priznane srbske igralke Mirjane Karanović. Leta 2004 je posnela film Grbavica, v katerem je igrala muslimansko žensko. Film, ki je bil nagrajen na berlinskem festivalu, govori o Esmi, ki jo je posilil Srb, zanosila je in rodila otroka. Po nekih ocenah naj bi vsaka tisoča posiljena ženska med vojno v BiH otroka obdržala. V filmu scene posilstva ni, spremljamo pa posledice tega dejanja na življenje Esme in njene hčere, ki ji je to dejstvo prikrila. Rekla ji je, da je njen oče umrl med vojno, vendar hči izve za resnico.
"V Srbiji so ta film označili kot izdajo, mene pa kot nekoga, ki sovraži svoj narod. Tudi mediji so film označili kot antisrbski, jaz pa sem za mnoge še vedno muslimanska kurba," je svojo izkušnjo nazorno opisala Karanovićeva. "Za mene je to ženska, ki je doživela nepredstavljivo, obdržala otroka, ob strani pustila celo sovraštvo do posiljevalca in ljubila svojo hčerko. Predstavljajte si, kako je, ko ljubiš bitje, ki je bilo spočeto iz sovraštva," je povedala igralka in pojasnila, da se je za vlogo v tem filmu veliko pogovarjala s posiljenimi ženskami. Počasi, zelo nazorno, je povedala izkušnjo ženske, ki jo je zaznamovala za vse življenje.
"Prisotna sem bila, ko je ženska začela pripovedovati svoji terapevtki. Vem, da me sploh ni zaznala. Ni bila napeta, s povsem mirnim glasom, brez emocij, je pripovedovala, kako je v kleti bloka živela z nekaj ženskami, kamor so vsak večer prihajali vojaki in jih posiljevali, po vrstnem redu, kot del dnevne rutine. Imela je dojenčka, vojaki pa so z njim igrali nogomet. Otrok je umrl. Niti predstavljati si nisem mogla nečesa tako groznega," se spominja Karanovićeva, ki poudarja, da imajo še danes moški, ki so med vojno doživeli strahote, povsem drugačen status kot ženske.
"Moške žrtve v vojnah ohranijo svoje dostojanstvo, drži se jih oznaka pogumnih ljudi, na ženske žrtve med vojno pa se gleda kot na nekaj, kar je najbolje čim prej pozabiti, zadržati zase," poudarja igralka.
Znani srbski igralki Mirjani Karanović zaradi filma Grbavica, v katerem je igrala posiljeno muslimanko med vojno v BiH, v Srbiji očitajo izdajo.
Posledice še danes čutijo tudi otroci, plod tega nasilnega dejanja, medtem ko je število moških, posiljenih oziroma zlorabljenih med vojno v BiH, še večja velika neznanka, saj v tako v tradicionalnih okoljih iz sramu pred oznako, da se jim je to zgodilo zato, ker naj bi bili homoseksualci, to še težje povedo.
"V BiH se na posilstvo med vojno gleda skozi politično prizmo in nacionalizem. Zato so ženske v večini primerov prepuščene same sebi, predvsem pa so diskriminirane in stigmitizirane. Država še vedno ni našla mehanizma, s katerim bi ta problem predstavila kot družbeni, ne pa da je to samo problem posiljene ženske," je na prvi mednarodni konferenci proti spolnemu nasilju, ki jo je organiziral Incest Travma Center Beograd, sodelovalo pa je več kot 70 strokovnjakov iz Evrope, ZDA in Avstralije, spregovorila Ajna Jusić, otrok vojne oziroma ženska, ki je bila spočeta s posilstvom. To je bilo le eno od številnih področij, o katerem je bilo slišati na konferenci.
Povsem nevidna kategorija
"Mi smo povsem nevidna oziroma spregledana kategorija, vendar potrebujemo psihološko pomoč, saj se travme naših mam, posiljenih med vojno, prenašajo na nas, otroke. Tiho smo bili 25 let, zdaj je dovolj. Če ne bi bilo vojne, se ne bi rodili. Družba naj končno že ozavesti, da smo tukaj, da naše mame niso krive za to, kar so doživele," še navaja Ajna in dodaja, da želijo z iniciativo Otroci enega starša vrniti mamam dostojanstvo in normalno življenje. "Že tako smo bili otroci ves čas diskriminirani. Predstavljajte si življenje v patriarhalni družbi, ti pa ne veš, kdo je tvoj oče. Mogoče je bil heroj, zame seveda ni," pojasni dekle.
"Sedemnajst let sem bila tiho, ker sem mislila, da je to sramota zame in za mojo družino. V BiH je močno prisotna kultura časti in sramu, družba in družina nate gledata kot na grešnico. Posiljene med vojno tako tudi po 24 letih nimamo nobene podpore oblasti, posiljene smo bile na vseh treh straneh, a zdaj končno nismo več nevidne. Glas dvigamo v imenu vseh tistih, ki zaradi sramu še vedno molčijo," je čustveno nastopila tudi Mirsada Tursunović, ki vodi nevladno organizacijo Naš glas, ustanovljeno leta 2012 v Tuzli.
S solzami v očeh je opisala nepopisno tesnobo, ki jo je občutila ob prihodu v Beograd, v državo svojega posiljevalca. "Svojega posiljevalca sem prepoznala, iz BiH je zbežal v državo, ki kriminalcev ne izroča," pravi Tursunovićeva. Zaupa mi, da jo denimo vonj žganja znova ponese v občutja, ki so jo kot 18-letno dekle zaznamovala za vedno, saj je v prostoru, kjer je bila posiljena, smrdelo po tej pijači. "Javno sem spregovorila leta 2009, ko sem bila v nekem sodnem postopku vabljena kot priča. Od takrat imam status žrtve."
Prosila sem ga, naj me ubije
Odraščala je v sedemčlanski družini, skromno, pa vendar srečno do leta 1992, ko so v njen rojstni Zvornik vkorakali srbski vojaki. Dva meseca se je skrivala po gozdu, brez hrane, 21. junij 1992 pa bo v njenem spominu ostal za vedno, saj je tedaj skupaj s 60 ženskami, dekleti in otroki za vedno zapustila domače ognjišče.
Mirsado Tursunović, ki vodi nevladno organizacijo Naš glas, je posilil srbski vojak.
FOTO: GORDANA STOJILKOVIĆ
FOTO: GORDANA STOJILKOVIĆ
"Peš smo se odpravili v koloni, nismo vedeli, kam gremo, ko nas je obkolila srbska vojska, posadila na avtobus in odpeljala proti skladiščem na Carpadah. Ko smo prispeli, so nas začeli psovati, nekaj deklet so odpeljali. Vstopil je vojak, drl se je name, ker sem jokala, nato mi je ukazal, da moram z njim, ker naj bi pomagala neki ženski pri preoblačenju," se spominja Mirsada, ki si niti v najbolj morastih sanjah ni predstavljala, kaj jo čaka.
"Ko sem s pogledom ošvrknila mamo in brata, sta mi njuna bleda obraza povedala vse, a mi nista mogla pomagati. Odpeljal me je nadstropje višje in mi z naperjeno puško ukazal, naj se slečem. Ker sem se upirala, me je udaril, vrgel na ležišče in posilil. V joku sem ga prosila, naj me ubije. Pri 18 letih zaznamovana s sramom, najbolj brutalnim dejanjem, ki lahko doleti žensko oziroma dekle, sploh muslimanko, ki bi morala v zakon vstopiti nedolžna," živo pripoveduje Mirsada.
Glas dvigajo v imenu vseh tistih, ki zaradi sramu še vedno molčijo.
"Moje življenje ni imelo več smisla. Razne misli so mi razjedale dušo in srce. Krivila sem samo sebe, se gnusila sebi, na sebi čutila njegov zadah. Najtežje se mi je bilo vrniti v skladišče in pogledati v oči mami in bratu. Ker sem se bala za njuno življenje, sem skrivala, kaj se mi je zgodilo," pravi sogovornica.
Posebno travmatično izkušnjo, čeprav ne neposredno, smo slišali tudi iz ust priznane srbske igralke Mirjane Karanović. Leta 2004 je posnela film Grbavica, v katerem je igrala muslimansko žensko. Film, ki je bil nagrajen na berlinskem festivalu, govori o Esmi, ki jo je posilil Srb, zanosila je in rodila otroka. Po nekih ocenah naj bi vsaka tisoča posiljena ženska med vojno v BiH otroka obdržala. V filmu scene posilstva ni, spremljamo pa posledice tega dejanja na življenje Esme in njene hčere, ki ji je to dejstvo prikrila. Rekla ji je, da je njen oče umrl med vojno, vendar hči izve za resnico.
Doma velja za muslimansko kurbo
"V Srbiji so ta film označili kot izdajo, mene pa kot nekoga, ki sovraži svoj narod. Tudi mediji so film označili kot antisrbski, jaz pa sem za mnoge še vedno muslimanska kurba," je svojo izkušnjo nazorno opisala Karanovićeva. "Za mene je to ženska, ki je doživela nepredstavljivo, obdržala otroka, ob strani pustila celo sovraštvo do posiljevalca in ljubila svojo hčerko. Predstavljajte si, kako je, ko ljubiš bitje, ki je bilo spočeto iz sovraštva," je povedala igralka in pojasnila, da se je za vlogo v tem filmu veliko pogovarjala s posiljenimi ženskami. Počasi, zelo nazorno, je povedala izkušnjo ženske, ki jo je zaznamovala za vse življenje.
dni se je Mirsada Tursunović brez hrane skrivala v gozdu.
"Prisotna sem bila, ko je ženska začela pripovedovati svoji terapevtki. Vem, da me sploh ni zaznala. Ni bila napeta, s povsem mirnim glasom, brez emocij, je pripovedovala, kako je v kleti bloka živela z nekaj ženskami, kamor so vsak večer prihajali vojaki in jih posiljevali, po vrstnem redu, kot del dnevne rutine. Imela je dojenčka, vojaki pa so z njim igrali nogomet. Otrok je umrl. Niti predstavljati si nisem mogla nečesa tako groznega," se spominja Karanovićeva, ki poudarja, da imajo še danes moški, ki so med vojno doživeli strahote, povsem drugačen status kot ženske.
Skupaj proti spolnemu nasilju Incest Travma Centar Beograd že 25 let skrbi za žrtve spolnega nasilja v Srbiji. Leta 2015 sta Dušica Popadić in Ljiljana Bogovac v sodelovanju z ministrstvi naredili prvo celovito analizo spolnega nasilja nad otroki v Srbiji v osnovnih in srednjih šolah. Rezultati anonimne ankete so katastrofalni, saj kažejo, da so v vsakem razredu otrok, starih od 10 do 18 let, štirje učenci, ki so doživeli eno od oblik spolnega nasilja, in še štirje, ki poznajo nekoga, ki se mu je to zgodilo. Leta 2013 sta dosegli pomemben premik v kazenski zakonodaji, ki od takrat določa, da kazniva dejanja spolne nedotakljivosti pri mladoletnih otrocih v Srbiji ne zastara. Ker se zavedata, da je problem širši in ne zadeva samo srbske družbe, sta k sodelovanju pritegnili nevladne organizacije iz držav nekdanje skupne države, ter že dvakrat v sodelovanju z Evropsko unijo organizirali delavnice za novinarje, ki se ukvarjajo z žrtvami kaznivih dejanj. Ker je izmenjava pozitivnih praks za to področje še kako pomembna, se je širši organizacijski odbor, v katerem so poleg slovenske predsednice društva SOS telefon Maje Plaz – mimogrede, društvo praznuje 30 let obstoja – še Maja Mamula, predsednica Ženske sobe na Hrvaškem, ter Nada Koprivica, predsednica SOS telefona v črnogorskem Nikšiču, odločil organizirati prvo mednarodno konferenco na to temo.
"Moške žrtve v vojnah ohranijo svoje dostojanstvo, drži se jih oznaka pogumnih ljudi, na ženske žrtve med vojno pa se gleda kot na nekaj, kar je najbolje čim prej pozabiti, zadržati zase," poudarja igralka.
