MUZEJ
Zvonove skrili, da jih niso pretopili v topove
Franci Strupi s Spodnjega Brnika je v stari hiši in delu hleva uredil čebelarsko-kmečki muzej. Najstarejši eksponat je iz leta 1719.
Odpri galerijo
Z vozom so nekoč vozili čebele na pašo. FOTOGRAFIJE: Janez Kuhar
Gorenjec Franci Strupi se s čebelarstvom ukvarja od leta 1980, ko je kupil prve tri panje. V bližini stanovanjske hiše je na vrtu leta 1993 postavil čebelnjak ter začel čebelariti s petnajstimi družinami. Čez nekaj let je na travniku v vasi Apno postavil še enega za šestdeset družin. V najboljših časih jih je imel okrog sto, v zadnjih nekaj letih je njihovo število prepolovil. Danes ima 39 družin, deset od teh v Prekmurju.
Ko so se Strupijevi 1977. preselili v novo hišo na Spodnji Brnik, je stara domačija dolgo samevala in začela že propadati. Takrat so sklenili, da jo bodo postopoma obnovili in v njej uredili čebelarsko-kmečki muzej. Franci je namreč že dolgo z velikim veseljem in spoštovanjem do prednikov zbiral stare predmete.
»Naši predniki so bili zelo inteligentni in so na roke, s preprostim orodjem, znali delati imenitne reči,« pravi Strupi, ki z zavzeto predanostjo pripoveduje o svoji zbirki: »Koliko je danes vseh predmetov v muzeju, niti ne vem, a vsak je zame dragocen, vsak ima svojo zgodbo,« pravi. Zbirka se nenehno dopolnjuje, precej predmetov je častitljive starosti, kot na primer skrinja z letnico 1776. Stara so tudi razna svetila, lončene posode, posoda iz črne kuhinje, čebelarska literatura, nabožne slike, kolovrati, čevljarski pripomočki.
V muzeju je šest sob in vsaka ima svojo rdečo nit. Na ogled je zgodovina prvotnih prebivalcev domačije Pr' Povlič, kakor se je po domače reklo rojstni hiši Francijeve žene Ančke, v kateri sta uredila muzej.
Prva soba je do zime urejena kot prodajalna medu in medenih izdelkov, v njej je tudi skrinja iz 1867. leta. Druga je soba prednikov hiše, ki izvirajo s Štefanje Gore. Da so se ukvarjali s predenjem, dokazujejo tudi pripomočki za česanje volne, kolovrat in vretena. Posebnost je stara skrinja, na kateri je med drugim zapisano, da so 1917. iz cerkve sv. Klemna v Suhadolah pobrali zvonove in jih skrili, da jih niso pretopili v topove. Na ogled so tudi stari zibelki iz Bohinja in Cerkelj ter šivalni stroj z letnico 1866 ter narodna noša, ki jo je izdelala Ančkina mama.
V tretji in četrti sobi sta na ogled urejeni zbirki starih čebelarskih pripomočkov, naprave za točenje medu, obiskovalci pa lahko spoznavajo zgodovino pridelave medu ter ročne kadilnike in stiskalnice za vosek. Zanimivi so tudi listovni panji, pripomočki za vzrejo čebeljih matic, poslikane panjske končnice in oprema za lovljenje rojev. Na ogled so tudi Žnidaršičev AŽ-panj ter sliki velikanov slovenskega čebelarstva Antona Janše in Petra Pavla Glavarja.
»Peta soba je posvečena mojemu očetu, ki je bil čevljar. Tu so staro čevljarsko orodje, stroj za šivanje škornjev, stari čevlji, zelo ponosen pa je bil, kadar je izdelal škornje za narodno nošo,« našteva Franci in nas pripelje še v zadnjo, šesto sobo, kjer so na ogled stara gorenjska pina, strojček za mletje koruze, hišni tabernakelj in križ v stekleni posodi.
Franci bo zbirko vsebinsko še naprej bogatil, zato je vesel vsakega predmeta, ki mu ga ljudje odstopijo. Za ogled muzeja, ki je vključen v turistično ponudbo občine Cerklje, je bilo vse do pandemije veliko zanimanje, ne le med domačimi obiskovalci, ampak tudi tujimi.
Umetniško oblikovano steklo v obliki panja je delo Oskarja Kogoja.
»Naši predniki so bili zelo inteligentni in so na roke, s preprostim orodjem, znali delati imenitne reči,« pravi Strupi, ki z zavzeto predanostjo pripoveduje o svoji zbirki: »Koliko je danes vseh predmetov v muzeju, niti ne vem, a vsak je zame dragocen, vsak ima svojo zgodbo,« pravi. Zbirka se nenehno dopolnjuje, precej predmetov je častitljive starosti, kot na primer skrinja z letnico 1776. Stara so tudi razna svetila, lončene posode, posoda iz črne kuhinje, čebelarska literatura, nabožne slike, kolovrati, čevljarski pripomočki.
Staro domačijo so obnovili.
Prva soba je do zime urejena kot prodajalna medu in medenih izdelkov, v njej je tudi skrinja iz 1867. leta. Druga je soba prednikov hiše, ki izvirajo s Štefanje Gore. Da so se ukvarjali s predenjem, dokazujejo tudi pripomočki za česanje volne, kolovrat in vretena. Posebnost je stara skrinja, na kateri je med drugim zapisano, da so 1917. iz cerkve sv. Klemna v Suhadolah pobrali zvonove in jih skrili, da jih niso pretopili v topove. Na ogled so tudi stari zibelki iz Bohinja in Cerkelj ter šivalni stroj z letnico 1866 ter narodna noša, ki jo je izdelala Ančkina mama.
Skrbnik Fraportovega čebelnjaka
Lani spomladi so na travniku za parkirno hišo letališča na Brniku postavili čebelnjak Fraporta Slovenija z desetimi panji. V njem so naseljene čebelje družine avtohtone slovenske vrste kranjska sivka, Čebelarska zveza Slovenije pa je na predlog njenega predsednika Boštjana Noča za skrbnika čebelnjaka predlagala prav Francija Strupija.
Lani spomladi so na travniku za parkirno hišo letališča na Brniku postavili čebelnjak Fraporta Slovenija z desetimi panji. V njem so naseljene čebelje družine avtohtone slovenske vrste kranjska sivka, Čebelarska zveza Slovenije pa je na predlog njenega predsednika Boštjana Noča za skrbnika čebelnjaka predlagala prav Francija Strupija.
V tretji in četrti sobi sta na ogled urejeni zbirki starih čebelarskih pripomočkov, naprave za točenje medu, obiskovalci pa lahko spoznavajo zgodovino pridelave medu ter ročne kadilnike in stiskalnice za vosek. Zanimivi so tudi listovni panji, pripomočki za vzrejo čebeljih matic, poslikane panjske končnice in oprema za lovljenje rojev. Na ogled so tudi Žnidaršičev AŽ-panj ter sliki velikanov slovenskega čebelarstva Antona Janše in Petra Pavla Glavarja.
»Peta soba je posvečena mojemu očetu, ki je bil čevljar. Tu so staro čevljarsko orodje, stroj za šivanje škornjev, stari čevlji, zelo ponosen pa je bil, kadar je izdelal škornje za narodno nošo,« našteva Franci in nas pripelje še v zadnjo, šesto sobo, kjer so na ogled stara gorenjska pina, strojček za mletje koruze, hišni tabernakelj in križ v stekleni posodi.
Franci bo zbirko vsebinsko še naprej bogatil, zato je vesel vsakega predmeta, ki mu ga ljudje odstopijo. Za ogled muzeja, ki je vključen v turistično ponudbo občine Cerklje, je bilo vse do pandemije veliko zanimanje, ne le med domačimi obiskovalci, ampak tudi tujimi.
