Čudež: Marija v kapelici se je premikala

Vasi Kregarjevo, Stahovica in Županje Njive ležijo druga zraven druge, kjer se cesta iz Kamnika razcepi proti izviru Kamniške Bistrice v eno in proti Črnivcu v drugo smer. Na vhodu na Županje Njive kraljuje kapelica s čudežnim kipom Marije Brezmadežne. Leta 1908 so jo postavili Županjenjivci, Jerištov stric pa je za Marijin kip, ki posnema tistega v Lurdu, odštel 300 goldinarjev mojstru Tomšiču iz Kamnika.

Marija se je premikala

Natanko 80 let pozneje so se k Mariji na Županje Njive začele zgrinjati množice iz vse Slovenije. Poročali so, da pod večer pripelje po več sto avtomobilov in precej avtobusov tudi več tisoč obiskovalcev. Pravzaprav toliko, da jih natančneje preštevati niti ni bilo mogoče. Večino naj bi prignala radovednost, ali bodo sami priče čudežnemu premikanju Marijinih rok ali vsaj oči.
Kaj je povzročilo tako neverjetno in nenadno priljubljenost županjenjivske Marije? Domačin Janez Kuhar, ki mu je do 18. rojstnega dne manjkal samo še okrogel mesec, je v soboto, 14. maja 1988, prišel h kapelici. V prvem mraku je pri njej čakal prijatelje, da bi skupaj pospremili odhod rekruta Francija v vojsko. Janez je prišel na zborni kraj prvi. Ker drugih še ni bilo, je nekaj časa pogledoval naokoli, tudi k Mariji z razsvetljeno krono iz zvezdic v kapeli. Opisal je, kar je doživel: »Opazil sem, da se Marija v kapelici nekoliko premika. Sam kip je miroval, premikali so se le njene roke in gornji del telesa. Postalo me je strah. Stopil sem do mosta, potem pa spet nazaj, da bi še enkrat preveril. Spet se je premikala. Pomislil sem, ali ni to kakšna posledica tega, da sem tisti dan, ko sem pomagal pri prekrivanju strehe, dolgo stal na lestvah. Pa ni bilo od tega.«

Janez je kljub nenavadnemu doživetju odšel na Francijevo veselico. Ko se je ob treh zjutraj vračal domov, je spet pogledal v kapelico: »Enako je bilo, prav tako se je premikala!« Naslednje večere se je vračal h kipu in vsakokrat videl premikajočo se Marijo. Zaupal se je nekaj ljudem in glas je tako naglo zakrožil, da je moralo o tem poročati celo resno in osrednje Delo: »V ponedeljek, 30. maja, ko je vsa zadeva dosegla vrhunec, je domačin ob cestah okoli kapelice naštel kar 256 av­tomobilov z ljubljansko, kranjsko, novomeško, mariborsko registracijo in celo z nemškimi. Vsi ti ljudje so prišli (in še prihajajo) tešit radovednost. In to vsak večer približno ob deveti uri, ko se zmrači in Marijin kip osvetljuje le luč za njeno glavo. Množica potem po več ur kot zamaknjena strmi v Marijino podobo (nekateri vztrajajo celo do četrte ure zjutraj) in čaka, kdaj se bo premaknila.«

Glas o novem Marijinem čudežu na Županjih Njivah so pomagali okrepiti še radiestezisti, ki so ob kapelici izmerili močno zdravilno sevanje. Temu se je pridružilo še pričevanje starejših ljudi, da se je ta kip podobno premikal že pred prvo in nato pred drugo svetovno vojno. Napovedal naj bi novo katastrofo. Družbene razmere, ko sta se sesuvali država in njena ureditev, so zle slutnje le še utrjevale.

Še nekaj je pomembno: šele zaradi Marijinega čudeža na Županjih Njivah se je začelo tudi pri nas na veliko govoriti o energijskih in zdravilnih točkah in 30 let pozneje jih med najpomembnejša doživetja pri nas uvršča tudi krovna Slovenska turistična organizacija.

Ko sonce zaide, se sevanje poveča

Znani škofjeloški bioenergetik in radiestezist, danes že pokojni Stane Oblak, je bil v tistem času sploh prvi, ki je v Sloveniji govoril o zdravilnih energijah, te je kot bioenergetik zasledil prav ob kapelici in v njeni okolici. Ob kapelici je zaznal močno zdravilno sevanje, ki je podnevi doseglo 25.000 enot, ponoči neverjetnih 90.000, ob polni luni pa še več. »Neverjetno je, kar se dogaja tu,« je dejal Oblak. »Človek lahko zvečer doživi videnja, ki jih je težko razložiti. Raziskujemo naprej, zakaj se na vsem lepem, ko sonce zaide, sevanje poveča za kar trikrat do štirikrat. Gotovo v zemeljski skorji pod Županjimi Njivami teče proces nekakšnega odpiranja. Voda, ki teče pod krajem, je ravno prav nabita z zdravilnim sevanjem, sestava rudnin in kamenin pa ravno pravšnja. Podzemni tok vode ob trenju s kamenino zdravilno oplemeniti kozmične žarke, ki se vračajo v vesolje. Priporočam, naj se obiskovalci ne zadržujejo predolgo pred kapelico, saj je tam sevanje najmočnejše.«

Ob kapelici se je dogajalo vsemogoče: baje je tja prišel inva­lid z berglami in jih še isti dan ponujal drugim, češ da je ozdra­vel in jih ne potrebuje več. Domačinu, ki je kapelico obnavljal in tožil zaradi bolečin v rami, so ob delu izginile. Nedaleč proč se je med gradnjo družinskega doma poškodoval pokojni alpinist Tomaž Humar, žena pa ga je dan za dnem z vozičkom vozila k Mariji, in nato je znova shodil.

Slovenija kipi od zdravilnih energij

Čudeži v Županjih Njivah so medtem resda zdrknili v pozabo. Zaradi tega prevladuje prepričanje, da se začne slovenska zgodba o zdravilnih energijah pravzaprav šele v Tunjicah, koder je tudi naravni zdravilni gaj. V Tunjicah nad Kamnikom se je začelo pojavljanje energijskih točk deset let po odkritju premikanja Marijinega kipa. Zgodilo se je, da je Drago Vrhovnik leta 1998 na svojem zemljišču med kopanjem mivke začutil mravljince ter odkril izvir zdravilne vode. Ko je s to vodo mazal rano, je mahoma ozdravel. Izkazalo se je, da je tam zdravilno sevanje. Živa voda iz Tunjic pri Kamniku vsebuje namreč 75 obstojnih elementov; človeško telo pa jih ima 84, kar pomeni, da vsebuje skoraj vse za samozdravljenje človeškega telesa. Pomaga pri duševnih in telesnih težavah. Priporočajo jo pri težavah z očmi, kožo, pri poškodbah, opeklinah, ranah, želodčnih in prebavnih težavah, alergijah, pomagala naj bi tudi pri rakastih obolenjih.

Slovenija dokazano kar kipi od zdravilnih energij! Zdravilni gaj v Tunjicah pa je tudi kraj, ki je padel najprej na misel Primožu Hiengu, novinarju in fotografu, tudi našemu sodelavcu, predvsem pa neutrudnemu raziskovalcu manj znanih krajev po Sloveniji in piscu turističnih vodnikov. Izdal je priljubljena vodnika po zdravilnih energijah, leta 2017 pa še Energije iz nedrij Zemlje, v katerem predstavlja 100 energijskih točk, parkov in gajev, vštevši Tunjice, Hošnico, Javorsko energijsko pot, sv. Primož nad Kamnikom, Sveto Trojico v Slovenskih goricah, grad Vurberk, dolino lurške Matere božje v Lipici, Vrbje pri Žalcu, Lokve, Kurešček …

Nekje globoko v nas namreč še vedno tiči zavedanje o energijsko dobrih območjih, ki so jih poznali že naši predniki ter tam postavljali verske objekte. Številne cerkve pri nas stojijo prav na energijsko zelo aktivnih krajih, posebno oltar je na najdominantnejši točki. Takšne cerkve so na Kureščku, Brezjah, Dobrovi, v Stični, na Ptujski gori, Nova Štifta, Sveti križ nad Strunjanom z Marijino cerkvijo, kapelica na Županjih Njivah, v vasi Godič, sv. Primož in Felicijan nad Kamnikom …
Če vprašate Hienga, je že vsak obisk narave, ki je daleč od mestnega hrupa in preobremenjenih cest, zdravilen. »Najbolje pa sem se vseeno počutil v Vrbjah pri Žalcu, kamor sem prišel s hudim glavobolom. Ko sem biopark Nivo našel ter se podal v svet njegovih energij, je glavobol takojci minil. Morda tudi zaradi dobrih energij …«

A četudi v prihajajočih počitniških dneh ne boste romali do energijskih točk, si zapomnite, da vam narava lahko le koristi. Vzemite si čas zase. Sprostite se. Globoko zadihajte. Če vam zmanjka idej za izlete, pa le obiščite katerega od energijsko ugodnih krajev v Sloveniji.