NA EKS
Židana volja ne bo dovolj
Res pa je, da smo enkrat že gledali zelo podoben film, ki se je končal klavrno.
Odpri galerijo
Dominika Švarc Pipan. FOTO:Uroš Hočevar
Bilo je vroče poletje 2014. Imel je dva nevarna politična konkurenta, čisto blizu, na levi. Tako blizu, da ju ni opazil. Mislil je, da bo dovolj, da tolče po desnih, po Janši, ki so ga napadali vsi.
Bil je židane volje, ko je sklenil pakt s prvim konkurentom, s prefriganim Karlom. Ustanovila sta socialdemokratski blok za vse generacije. Bil je tako židane volje, da ni opazil, da se je šef upokojencev s tem razlezel tudi v socialdemokratsko volilno bazo.
Drugi konkurent, vzhajajoča zvezda, lepi Luka, se mu je zdel še bolj nenevaren. Celo tako zelo nenevaren, da se je na ključnem predvolilnem soočenju na Pop TV do njega vedel kot do simpatičnega tovariša, in ne kot do tekmeca, ki mu lahko odžre ključne odstotke.
Na volitvah 13. julija 2014 je židanega Dejana pošprical hladen tuš. Njegovi socialdemokrati so dosegli najslabši rezultat v zgodovini stranke, borih šest odstotkov. Židan je imel srečo, da ga ni prehitela tudi konkurenčna Združena levica Luke Mesca, ki ji je za to zmanjkalo le 61 volilnih glasov. Karl Erjavec je Židana prehitel za kar 36.719 glasov. Dosegel je najboljši rezultat v zgodovini Desusa.
Dejan Židan bi štiri leta po debaklu rad segel do 20 odstotkov, rad bi bil mandatar. Zdi se, da je zdaj nekoliko bolj dovzeten za nasvete tistih, ki imajo daljšo politično kilometrino od njegovih osmih let v političnem ringu. Verjetno je tudi zato tokrat s Karlom sklenil zgolj neformalni pakt o nenapadanju pred junijskimi parlamentarnimi volitvami.
Letošnje volitve bodo ene od najzanimivejših doslej. Na desnici ne manjka novih političnih iniciativ, nekaj jih je tudi na levici, glavno vprašanje pa bo, kako daleč lahko seže Marjan Šarec. Ta spretno koketira tako na desno, kjer pušča odprta vrata proti Mateju Toninu, kot na levo, kjer ne vidi ovir za sodelovanje z Židanom.
Očitno tudi v Sloveniji politična konkurenca blagodejno vpliva na politično sceno, kar SD sili v aktivno držo. Razveseljivo je, da namerava Židan predstaviti glavne kandidate za ministrice in ministre ter da bo očitno tudi program stranke dokaj konkreten.
Res pa je tudi, da smo enkrat že gledali zelo podoben film, ki se je končal klavrno. Borut Pahor je pred volitvami leta 2008 predstavil alternativni vladni program in kandidate za ministre. Po treh letih je obveljal za dotlej najslabšega predsednika vlade, ki je kot prva predčasno končala mandat.
Da je Židanu uspelo v stranko kot ministrska kandidata pritegniti uspešnega podjetnika Dušana Olaja in ugledno pravnico mlajše generacije Dominiko Švarc Pipan je pohvalno, a je po drugi strani zelo razočaral s kandidati za najbolj »zapacan« resor, zdravstvo.
Med njimi sta dva, ki sta že imela priložnost kaj narediti v zdravstvu: nekdanji državni sekretar in minister za zdravje Dorijan Marušič in nekdanji direktor ljubljanskega kliničnega centra Franc Hočevar. Tam, kjer je potreben najostrejši rez, ki ga lahko narediti le neobremenjen strokovnjak s svežimi idejami, nam Židan postreže s postano kadrovsko juho ...
Židan je s prvo kadrovsko in programsko ponudbo vrgel rokavico Šarcu, ki kroji vrh javnomnenjskih raziskav. Nekdanji komik bo imel vendarle težje delo kot Miro Cerar leta 2014. Ta se je ob Janši v zaporu, z ugledom neomadeževanega pravnika in s splošnimi obljubami o novi politiki zavihtel na prvo mesto. Šarec zaradi bistveno večje politične konkurence kot leta 2014 ne bo mogel več dolgo koketirati le z vsem všečnimi političnimi parolami. Če želi biti resen mandatarski kandidat, bo moral predstaviti tudi svojo ekipo za prevzem najodgovornejših položajev v državi.
V začetku junija bomo morda že imeli vroče poletje, zagotovo pa bo pred volitvami pripekalo na politični sceni. Za uspeh na volitvah židana volja ne bo dovolj. Celo prepoznavanje trikov političnih tekmecev ne bo zagotovilo za uspeh. Komunikacijske veščine lahko dodajo kakšen odstotek.
V ostri konkurenci bo odločilen politični instinkt, ki se ga je tudi v osmih letih težko naučiti. Brez njega lahko Dejana Židana pošprica še en hladen tuš.
Bil je židane volje, ko je sklenil pakt s prvim konkurentom, s prefriganim Karlom. Ustanovila sta socialdemokratski blok za vse generacije. Bil je tako židane volje, da ni opazil, da se je šef upokojencev s tem razlezel tudi v socialdemokratsko volilno bazo.
Drugi konkurent, vzhajajoča zvezda, lepi Luka, se mu je zdel še bolj nenevaren. Celo tako zelo nenevaren, da se je na ključnem predvolilnem soočenju na Pop TV do njega vedel kot do simpatičnega tovariša, in ne kot do tekmeca, ki mu lahko odžre ključne odstotke.
Na volitvah 13. julija 2014 je židanega Dejana pošprical hladen tuš. Njegovi socialdemokrati so dosegli najslabši rezultat v zgodovini stranke, borih šest odstotkov. Židan je imel srečo, da ga ni prehitela tudi konkurenčna Združena levica Luke Mesca, ki ji je za to zmanjkalo le 61 volilnih glasov. Karl Erjavec je Židana prehitel za kar 36.719 glasov. Dosegel je najboljši rezultat v zgodovini Desusa.
Dejan Židan bi štiri leta po debaklu rad segel do 20 odstotkov, rad bi bil mandatar. Zdi se, da je zdaj nekoliko bolj dovzeten za nasvete tistih, ki imajo daljšo politično kilometrino od njegovih osmih let v političnem ringu. Verjetno je tudi zato tokrat s Karlom sklenil zgolj neformalni pakt o nenapadanju pred junijskimi parlamentarnimi volitvami.
Letošnje volitve bodo ene od najzanimivejših doslej. Na desnici ne manjka novih političnih iniciativ, nekaj jih je tudi na levici, glavno vprašanje pa bo, kako daleč lahko seže Marjan Šarec. Ta spretno koketira tako na desno, kjer pušča odprta vrata proti Mateju Toninu, kot na levo, kjer ne vidi ovir za sodelovanje z Židanom.
Očitno tudi v Sloveniji politična konkurenca blagodejno vpliva na politično sceno, kar SD sili v aktivno držo. Razveseljivo je, da namerava Židan predstaviti glavne kandidate za ministrice in ministre ter da bo očitno tudi program stranke dokaj konkreten.
Res pa je tudi, da smo enkrat že gledali zelo podoben film, ki se je končal klavrno. Borut Pahor je pred volitvami leta 2008 predstavil alternativni vladni program in kandidate za ministre. Po treh letih je obveljal za dotlej najslabšega predsednika vlade, ki je kot prva predčasno končala mandat.
Da je Židanu uspelo v stranko kot ministrska kandidata pritegniti uspešnega podjetnika Dušana Olaja in ugledno pravnico mlajše generacije Dominiko Švarc Pipan je pohvalno, a je po drugi strani zelo razočaral s kandidati za najbolj »zapacan« resor, zdravstvo.
Med njimi sta dva, ki sta že imela priložnost kaj narediti v zdravstvu: nekdanji državni sekretar in minister za zdravje Dorijan Marušič in nekdanji direktor ljubljanskega kliničnega centra Franc Hočevar. Tam, kjer je potreben najostrejši rez, ki ga lahko narediti le neobremenjen strokovnjak s svežimi idejami, nam Židan postreže s postano kadrovsko juho ...
Židan je s prvo kadrovsko in programsko ponudbo vrgel rokavico Šarcu, ki kroji vrh javnomnenjskih raziskav. Nekdanji komik bo imel vendarle težje delo kot Miro Cerar leta 2014. Ta se je ob Janši v zaporu, z ugledom neomadeževanega pravnika in s splošnimi obljubami o novi politiki zavihtel na prvo mesto. Šarec zaradi bistveno večje politične konkurence kot leta 2014 ne bo mogel več dolgo koketirati le z vsem všečnimi političnimi parolami. Če želi biti resen mandatarski kandidat, bo moral predstaviti tudi svojo ekipo za prevzem najodgovornejših položajev v državi.
V začetku junija bomo morda že imeli vroče poletje, zagotovo pa bo pred volitvami pripekalo na politični sceni. Za uspeh na volitvah židana volja ne bo dovolj. Celo prepoznavanje trikov političnih tekmecev ne bo zagotovilo za uspeh. Komunikacijske veščine lahko dodajo kakšen odstotek.
V ostri konkurenci bo odločilen politični instinkt, ki se ga je tudi v osmih letih težko naučiti. Brez njega lahko Dejana Židana pošprica še en hladen tuš.
