Zgodbe paraplegikov: čeprav na vozičku, živijo polno življenje (FOTO)
Vsak ima svojo življenjsko zgodbo: nepreviden skok v vodo, padec z višine, bolezen, prometna nesreča. Večini je skupno to, da jih je le trenutek nepazljivosti za vedno zaznamoval, jih prikoval na invalidski voziček. Ko so invalidnost sprejeli kot del življenja, so našli nov smisel, in zdi se, da včasih živijo še bolj polno kot mnogi med nami. Paraplegike, ki so se pred dnevi zbrali v Novem mestu, povezuje tudi ljubezen do umetnosti, barv in igrivosti na platnu ter seveda želja po druženju.
Metod Zakotnik iz Škofje Loke je pri svojih 36 letih v službi tako nesrečno padel z višine dveh metrov, da si je poškodoval prsno vretence. »Zaposlen sem bil kot vodja skladišča, po treh letih bolniške sem se upokojil in zajadral v druge vode, vključil sem se med sebi enake, v društvo paraplegikov,« pravi. Priključil se je športnikom invalidom, igral je košarko na vozičku, se pomeril v atletiki, streljanju, na prelomu tisočletja pa se je aktivno vključil v likovne dejavnosti, kar mu ni bilo tuje, saj je svoj umetniški talent pokazal že v osnovni šoli. S svojimi akvareli in risbami je še kot kratkohlačnik opozoril nase, potem pa je le nadaljeval začeto. Zdaj je že desetletje vodja likovne sekcije pri Zvezi paraplegikov Slovenije.
Metod danes ustvarja v različnih tehnikah: od oglja, akvarela, olja, grafike. »Slikanje me pomiri in mi je v zadovoljstvo, v prvi vrsti pa gre pri takšnih delavnicah in kolonijah za druženje in željo, da ne ostajamo znotraj domačih sten. Z ustvarjanjem dokazujemo, da živimo polno življenje, hkrati pa smo prepoznavni tako v Sloveniji kot za našimi mejami. Kakšnih 30 slikarjev nas je, zadnji se nam je pridružil tetraplegik Dominik Lozar iz Bele krajine,« pravi Škofjeločan. Dominik, ki ga je na voziček prikoval nesrečen skok v sneg, z usti slika šele drugo leto, a njegova dela so navdihujoča. Na nedavni delavnici je slikal vinograd.
Miran Jernejšek, član Društva paraplegikov Podravja, ki je paraplegik od leta 1978, ko si je hrbtenjačo poškodoval pri padcu z objekta, je tokrat v Novem mestu rezbaril, prav tako kot društveni kolega Rado Gros, po poškodbi pred dobrimi štirimi desetletji pa ima nekoliko lažjo obliko spinalne poškodbe – paraparezo. Član podravskega društva je tudi umetnik Ivan Regoršek, tako kot Mirana ga je zaznamoval padec z objekta.
Nesrečno kopanje v morju
Željko Vertelj iz Kočevja, ki je tetraplegik po prometni nesreči, je slikar z usti. Ko se je podal v likovne vode, je sprva poskusil s prsti, a ni imel pravega prijema, zato se je odločil, da čopič prime z usti. In je šlo. Starosta slikanja z usti pri nas je Vojko Gašperut iz Kopra, ki ga je pred več kot pol stoletja zaznamovala neprevidnost v vodi. S prijatelji, takrat mu je bilo 17 let, so se šli kopat, v morje je prišel do pasu, stopil na skalo, ko pa se je pognal, da bi zaplaval, ni videl naslednje skale.
Ko so invalidnost sprejeli kot del življenja, so našli nov smisel, in zdi se, da včasih živijo še bolj polno kot mnogi med nami.
»Nesreča je lahko na pogled čisto nedolžna, pa ti lahko povsem spremeni življenje. Prijatelji so me reševali, tudi rešili so me, sicer bi lahko utonil. Pozneje sem obžaloval, objokoval, a na koncu si v tem položaju in sprejeti moraš dejstvo, da moraš sesti na voziček. Prej to sprejmeš, bolje zate. Hoditi ne morem, s slikarstvom pa lahko letim,« je povedal pred časom za Slovenske novice. Vojko je bil eden od ustanovnih članov zveze paraplegikov, na rehabilitaciji pa je odkril slikanje z usti. Danes je za njim 140 samostojnih razstav in 400 skupinskih, je tudi član mednarodnega združenja slikarjev tetraplegikov VDMFK.
Nesreča je lahko na pogled čisto nedolžna, pa ti lahko povsem spremeni življenje.
Tokrat je nad umetniki bdela slikarka Ljudmila Turk, pri organizaciji pa je bila nepogrešljiva Jožica Ameršek iz Sevnice, ki je na vozičku od devetega leta starosti zaradi otroške paralize. Tudi na platnu, polnem barv in igrivosti, je čutiti njeno vedrino in pozitivno naravnanost. »Slikam za svojo dušo, da si zapolnim čas, da pozabim na vse slabo in s tem zmanjšam porabo analgetikov, kar je zame dobro, za farmacijo pa slabo,« je s preprostim nasvetom klepet zaključila Sevničanka.
