Ženske v jamo po otroke

Po zgraditvi ceste proti Trstu leta 1830 so v Planini zrasle mogočne trške hiše z visokimi strehami s čopi, širokimi napušči, velikimi dvorišči in konjskimi hlevi; cvetele so gostilne, trgovine in obrtne delavnice. »Toda po dograditvi železnice Dunaj–Trst 1857 je nekdanje furmanstvo na daljše razdalje zamrlo, ohranilo se je le še prevažanje lesa za različne lesne trgovce iz gozdov na žage, v skladišča in na železniško postajo, pozneje, do sredine 70. let prejšnjega stoletja, pa zgolj furanje za domače potrebe kmetij.

Po zatonu furmanstva so se Planinčani začeli seliti v druge kraje, pri čemer so mnogi kot izseljenci odšli v Ameriko,« nekdanje življenje v tem gručastem naselju v Notranjskem podolju opisuje domačin, etnolog Milan Trobič, ki je del svojega raziskovanja posvetil tudi zapisovanju folklornih pripovedi s tega območja, kjer je vsaka močnejša hiša imela vprežne živali, konje ali vole, s katerimi so največ prevažali les, a tudi gradbeni material.

Panoramska risba na razglednici prikazuje oba dela razpotegnjenega naselja, pri čemer je ob desnem robu okrog župnijske cerkve sv. Marjete Dolnja Planina, ob levem robu pa Gornja Planina s podružnično cerkvijo sv. Roka. Prva je bila v baročnem slogu zgrajena leta 1771 in ima plitvo pilastrsko fasado s kamnitim portalom, ob njeni severni strani pa je starejši prostostoječi zvonik. Na nekdanjem pokopališču pri cerkvi je ohranjen nagrobnik z napisom v bohoričici iz leta 1831. Na pobočju Planinske gore je stala podružnična cerkev Sv. Duha, ki je bila med drugo svetovno vojno požgana.

Ob nastanku najstarejše planinske razglednice so bili lastniki nekoč enega najlepših baročnih dvorcev na Slovenskem Haasberga knezi Windischgrätzi, ki so ga leta 1846 kupili od vdove grofa Mihaela Coroninija Zofije. Podolgovata pravokotna stavba dvorca z dvoramnim stopniščem je bila postavljena na terasasto oblikovanem pobočju hriba, vrh katerega je stal njegov starejši predhodnik. Dvorec z 62 prostori, ki ga je med prvo svetovno vojno kot svoj glavni stan več mesecev občasno uporabljal avstrijski cesar Karel I., se je ponašal z dragoceno opremo. Poleg starega orožja, lovskih trofej, slikarskih umetnin (tudi Tiziana, Tiepola, Dürerja) je bila v njem bogata knjižnica z več kot 7000 knjigami.


Domačini so Windischgrätze cenili, saj so mnogi pri njih dobili delo, jim prodajali svoje pridelke, ob božiču pa so bili vsi delavci obdarjeni. Po kapitulaciji Italije so dvorec zasedli Nemci, po njihovem odhodu leta 1944 pa so ga partizani požgali. Navzlic več poskusom prenove ta umetnostni spomenik prve kategorije še vedno nezadržno propada.

Pod Ravbarjevim stolpom, ostankom Malega gradu, je v zatrepni dolini pod 88 metrov visoko steno vhod v Planinsko jamo, ki s svojimi več kot šestimi kilometri spada med naše najdaljše jame. Približno 500 metrov od vhoda je sotočje Raka, ki teče skozi Rakov Škocjan iz Cerkniškega jezera, in Pivke, ki teče iz Postojnske jame. Združene vodotoka od tu naprej tečeta kot Unica, ki ob prihodu na plan poganja turbine male HE Soških elektrarn.                   

            
Na koncu je Milan Trobič dejal, da je poslednji udarec ponovnemu gospodarskemu razcvetu kraja zadala gradnja avtoceste leta 1972, ki je povsem preusmerila prometne tokove proti morju. Vendar je prepričan, da bi Planina še zmeraj lahko svojo prihodnost gradila predvsem na razvoju turizma, saj je le redkokje toliko naravnih in kulturnozgodovinskih zanimivosti na enem mestu kot tu.