Že 50 let zlati Miro Cerar s sinom preskakuje politiko

GROSUPLJE – Pred natanko petdesetimi leti, pisale so se olimpijske igre v Tokiu, je poslednji romantik na konju zapel še tisto svojo najlepšo. Zase in za domovino. Ko so roke v lahkotnem ritmu začele dvigovati telo, je obraz preplavljala rahla rdečica napora. Njegovi preprijemi so bili tako aritmetično natančni, da je moral biti navdušen še tako izbirčen estet. In ko se je po petintridesetih sekundah plavanja z vratu konja na ročaje, pa spet z ročajev na vrat, ponovno dotaknil tal, je iz grobne tišine zagrmel plaz navdušenja, Miro, Miro, je odmevalo. Ocena sodnikov je bila 9,80 od 10 mogočih! »Odlično, Mirko!« je svojemu varovancu takrat segel v roko trener Boris Gregorka. »Hvala, Boris. Upam, da si zadovoljen z mano!« pa je bil, kot vselej, skromen šampion.

Ne, ni bil tiste vrste, ki bi mu velika tekmovanja naložila preveliko breme. Vedel je, da je najboljša psihološka priprava prav mučen trening. Čeprav svojevrsten romantik in omikana in mehka duša, je pred orodjem postal pravzaprav človeški stroj, kovnica odličij. »Takrat moraš biti odločen in brez kakršne koli nežnosti zagrabiti orodje!« je dal jasno vedeti.

Bog na konju

Po rimskem debaklu, štiri leta prej, je na Japonskem potem pokoril gimnastični svet. Toda Miroslav Cerar ni bil klasični gladiator. »Vselej sem si namreč prizadeval le za eno: čim bolje izpeljati vajo. In če mi je to uspelo, sem bil zmagovalec. Nad samim seboj!« Nikoli tudi ni tekmoval proti nasprotnikom, če so bili boljši, jim je z veseljem čestital. Eden največjih konkurentov Jurij Titov mu je zadnjič iz Sočija, denimo, dejal: »Včasih sem imel občutek, da ti je bilo kar malo težko, če si bil prvi, jaz pa drugi.« Lahko mu je le prikimal. »Veste, kadar sem stal na zmagovalni stopnički, sem doživljal nekaj, kar bi najraje delil s celim svetom!« Ta božanski občutek, ki ga je okusil, bi privoščil prav vsakomur. »Vedel sem, da nisem nad, nad, nad,« je večkrat zapovrstjo ponovil. Čeprav je bil vsaj desetletje bog (gimnastičnega športa), se ni nikdar koval med zvezde. Ker ni bil vzvišen. Ker je bil in je še – uglajen. Športnik od glave do peta! Nekateri bi rekli, čisti zgled, drugi – lepo vzgojen.

Za kar so krivi predvsem starši, gospodinja Pavla in mornariški oficir Ivan, torej dedek in babica prihajajočega predsednika naše vlade. Ter telovadba, ki mu je vcepila najplemenitejše vrednote – ponos, čast, red, disciplino, poštenje, spoštljiv odnos do drugih.

Drog in sokoli

Rodil se je slaba dva meseca po tistem, ko so Nemci napadli Poljsko in se je začela prva svetovna vojna. Očeta v ranem otroštvu ni imel: moral je za štiri leta v zloglasni Dachau. Zato je rojeni Ljubljančan, s Starega trga, ogromno časa preživel na Turjaku, pri maminih starših, kjer se je že kot otrok priučil delovnih navad. Kjer ga je prvič oplazil gimnastični žarek.

»Pri Kovačevih se je reklo,« je razodeval. »Od tam je bil tudi moj ded Anton Šuštaršič!« Ta je imel kovačijo, bil je tudi nekakšen vaški veterinar. »Vse mogoče se je tam delalo, popravljalo kolesa, avtomobile, vse za konje...« se je spominjal. Vse to so počeli tudi trije njegovi strici. Med globokim brskanjem po možganih se mu je slednjič zasvetlikala slika poslopja, zgoraj senik, pod njim pa velik prostor, ki ga je krasilo eno prav posebno orodje. Drog. »Na katerem so se strici, bili so izjemno močni fantje, zdaj zagugali, obesili, zdaj vzdignili, opravili tudi kakšen toč.« Strici so bili – sokolovci. Pripadniki ideološko silno naprednega gibanja, ki je zbujalo tako narodno kot kulturno zavest, temeljilo pa prav na zdravemu duhu in telovadbi.

»Sploh ne bi rekel, da sem bil živ'c, predvsem sem bil suhec!« se je tedaj nasmehnil 74-letni sogovornik – zares umirjenega glasu in načel. Ker pa so bili takratni otroci bolj ali manj rahitični, je učitelj Rudi Završnik pregovoril tudi njegove starše, naj pristopi k organizirani telovadbi! »To je bilo tam, kjer je danes narodna galerija,« nas je podučil.

Spisal zgodovino

Bilo mu je torej deset let, ko je zakorakal po stopinjah, ki so mu jih nezavedno tlakovali že strici in stoletje sokolskega gibanja, ko se malemu Miru pravzaprav še sanjalo ni, da se mu je v tistem trenutku začrtala sijajna življenjska pot. Telovadba mu je dala namreč vse, še bodočo ženo Zdenko!

Prvič ga je peljal tja oče, pozneje niti ni maral, da bi se kaj brigala. »Mama dolgo še vedela ni, da že tekmujem,« se je samo nasmehnil. Ker sta vedela, da je v varnih rokah, se je, ne da bi slutila, mimo njune prisotnosti klesal – šampion.

»Veste, to je bila prava življenjska šola!« je večkrat glasno poudaril. Ob vadbi je bilo tudi obilo druženja, vadbe so se udeleževali različno stari, različnih poklicev in izkušenj. »Tam si se lahko ogromno naučil,« je pripovedoval Miro, ki je moral, tako kot vsi novinci, sprva v zadnjo vrsto, na čelu katere je bil vselej starejši član, ta – pri petnajstih tudi že Miro – je vodil vadbo. »Takrat smo se naučili pravilne drže, elegance, vsesplošne urejenosti...«

Mladenič, tako talentiran, je hitro užil njihove nasvete, dojemal vajo za vajo, prvino za prvino, kmalu obvladal stojo, lep preval, levji skok, tudi na drogu je že znal, tako kot njegovi strici, izvesti kakšen toč. Pri dvanajstih je postal že prvak mesta Ljubljane! »Še posebno hitro pa sem znal, brez pomoči nog, plezati po vrvi,« se je pohvalil državni rekorder v tej disciplini, ki so jo gotovo obvladali tudi – njegovi strici.

Kar se je dogajalo pozneje, je ovito v eno najlepših športnih zgodb. Cerar je postal zbiralec najžlahtnejšega, ponos nacije, sinonim za briljantnega konjenika, pa čeprav to nerad poudarja. Vsa orodja je imel enako rad, na vseh je bil uspešen, korak pred drugimi. Še posebno pa je ponosen, da je bil eden redkih, ki je smel legendarnega Leona Štuklja, »prav rad bi imel takšne gene, kot jih je imel on«, tikati, in da je iz ust staroste slovenske telovadbe smel prisluhniti zgodovini. Ki jo je z zlatimi črkami potem tudi sam spisal.