Zaposleni na psihiatrični kliniki ogorčeni: Nismo tako površni, da bi nam nekdo lahko pretepal paciente

Vodstvo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana je sklicalo novinarsko konferenco, da bi pojasnili svoje stališče o domnevnem nasilju nad pacienti, ki naj bi ga v kliniki zvajali njihovi zaposleni. 

O prijavah nasilja nad pacienti smo poročali tukaj. Med drugim naj bi se na zavodu dogajalo nasilno dajanje injekcij in zdravil, vlečenje za moda, pritiskanje blazine na obraz.

Direktor Psihiatrične klinike Bojan Zalar je v uvodu najprej pojasnil, da ne zagovarja klinike in ne prikriva. Čustva in nezaupanje da krojijo razumevanje te tematike, je povedal.

»Do danes se ni upoštevalo nobenih argumentov, ki smo jih povedali. Izgleda, kot da vsi nadzori, ki jih ima psihiatrija, pa jih ima kot ustanova največ v Sloveniji, ne delujejo. Na naši strani so vsi argumenti, argumenti na drugi strani pa so po našem mnenju argumenti na trhlih tleh. Kdo so ti bivši pacienti, ki so pričali o nasilju? To je eno vprašanje. Koliko jih je? To je drugo vprašanje. Kaj stoji za tem? To je tretje vprašanje.«

»Mi obravnavamo duševno motnjo, ne telesne motnje. Torej imamo posebno obliko, ki terja posebno obliko zdravljenja. Pa se nič ne branimo. Za tem ni nikakršne statistike. Za tem je neka metodologija, ki ima mračnjaško ozadje, ki ima inkvizicijsko poslanstvo in ki se ne ustavlja kljub racionalnim razlogom. To smo v zgodovini že videli,« je povedal o domnevnem nasilju v kliniki.

Vse incidente beležijo, po obtožbah v medijih so opravili dodatne razgovore z zaposlenimi

»Kako se vam zdi kredibilnost izjav: nekaj, kar je bilo pred dvema letoma, pričevanj brez imena ... če bi se to res zgodilo, bi se osebno zelo potrudil, da bi to razčistil. Mislim, da je tim dovolj kredibilen, da tudi sam sebe nadzoruje in da nima tako hipnih impulzov po zadovoljitvi osebne motnje, ki bi se izkazovala v trpinčenju osebam, ki jim morajo pomagati. Vsak, ki se odloči za ta poklic, se odloči zaradi pomoči drugim. Smo terciarna ustanova, za naziv klinika moramo izpolniti vrsto kriterijev. Smo edina učiteljska ustanova v Sloveniji, imamo 15 univerzitetnih profesorjev, 8 docentov in precej doktorjev znanosti. Tukaj je osredotočena tudi pamet, ki uči druge. Tudi na področju zdravstvene nege imamo učno pozicijo, tudi o deeskalacijskih tehnikah.«

Letno imajo okoli 4500 sprejemov pacientov, imamo tudi hospitalizacije proti volji, predvsem takrat, ko pacient ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, od 10–15 odstotkov pacientov je takih.

Povedali so, da imajo redno beleženje vseh incidentov, ki se dogajajo na oddelkih, ki opisujejo incidente pri pacientih in pri zaposlenih. Fizičnega nasilja, usmerjenega proti pacientu ali zaposlenim, je bilo približno 140 primerov. Verbalnega nasilja je toliko, da ga včasih niti beležiti ni možno. »Vsako leto imamo do 10 ljudi, ki so v bolniški odsotnosti zaradi posledic nasilnih dejanj pacientov,« so povedali in še, da skrbno opazujejo odnose med zaposlenimi in pacienti, če je treba, dajo tudi opozorilo ali na koncu odpoved delovnega razmerja. 

Niso odkrili primerov nasilja, ki so opisani v pričevanjih

Zalar je pojasnil, da so se resno lotili zadeve takoj, ko so za to izvedeli. »Vendar je težko, ker ne vemo, kdo in kdaj. Tisti primer o zlomljeni roki: dvakrat je bila slikana, nikoli ni bila roka zlomljena. V enem primeru navedbe pacienta, ki naj bi videl to nasilja, smo ugotovili, da tega pacienta pri nas sploh ni bilo. Mi smo se ukvarjali z arhivsko dokumentacijo. Ko smo ponovno pregledovali problem, ko se je spet poročalo v medijih, se dogodki niso izkazali za resnične. Nekateri, ki naj bi pričali o tem, so podpisali izjave, da se to ni zgodilo. In nismo jih prisilili.«

»Nismo tako površni, da bi nam nekdo lahko pretepal paciente. Mislim, da je zdaj na vrsti policija. Vsi, ki pravijo, da so videli kaj takega, bi morali to prijaviti policiji. Če je nekdo videl, da se nemočnega pacienta duši z blazino, bi moral to takoj prijaviti. V timu je vedno od šest do osem ljudi. Skoraj nemogoče je, da bi to ostalo skrivnost tako dolgo,« zatrjuje Zalar.

Kako poteka sprejem pacientov, ki poteka proti njihovi volji?

V medijih so se pojavili očitki o nasilju med sprejemom pacientov, ki se dogajajo proti volji pacientov, zato so predstavili, kako poteka tak sprejem.

Povedali so, da je pri sprejemu prisotnih več ljudi, da je vedno prisoten tudi zdravnik. Da je postopek obremenjujoč tako za pacienta kot za zaposlene. Pri hudo agresivnem pacientu je predpisan protokol delovanja, od katerega ne odstopajo, so zatrdili. Običajno je pri sprejemu do 8 članov osebja, ki poskrbijo, da bo za pacienta najbolj varno in nadvse mirno. Velik poudarek je na deeskalacijskih tehnikah komunikacije. Poskušajo ga pomiriti, pridobiti zaupanje in pacientovo soglasje. Vedno ta postopek ni uspešen, zato lahko pride do nasilnega vedenja. Takrat se poslužijo posebnega varovalnega ukrepa, tj. fizično oviranje s pasovi na postelji, razložijo.  Za to velja poseben protokol, potrebnih je 5 članov osebja, ki je za to usposobljeno. Vsak drži za eno okončnino, peti namešča pasove. Naš cilj je, da je pacient za najkrajši čas oviran, da pridobimo soglasje in da je varen.

Vodstveni kader s klinike pojasnjuje, da so zaposleni v ustanovi še posebej občutljivi na nesprejemljivo vedenje do pacientov in da bi po njihovih izkušnjah zaposleni sami izločili zaposlenega, ki bi se do pacientov obnašal tako, kot je opisano v medijih. Želijo si, da bi se obtožbe razčistile.