Zakaj imamo v Sloveniji nižje plače kot v Evropi?

Odgovor na to vprašanje je na prvi pogled zelo očiten. Vsakomur je jasno, da so plače praviloma višje v državah, ki so gospodarsko (naj)bolj razvite. Slovenija je še vedno korak pred balkanskimi državami, toda boleče dejstvo je, da na drugi strani še vedno krepko zaostajamo za bolj razvitimi evropskimi državami.
Slovenski BDP na prebivalca po standardih kupne moči je bil lani na »komaj« 85 odstotkih evropskega povprečja – kar štiri odstotne točke za češkim in več kot 40 odstotnih točk za avstrijskim. Nič se torej ne bomo zmotili, če zapišemo, da Slovenija v gospodarskem smislu precej zaostaja za evropskim povprečjem, kar hkrati pomeni, da se slovenski zaposleni po prihodkih ne morejo kosati s številnimi evropskimi kolegi. Eden od podatkov, ki to potrjuje, je dejanska potrošnja na prebivalca po standardih kupne moči; tako je Slovenija še nekoliko niže na lestvici evropskih držav. S 77 odstotki povprečja je komajda pred Slovaško in Poljsko ter krepkih 40 odstotnih točk za Avstrijo in 45 odstotnih točk za Nemčijo.
Nedvomno drži, da je naša produktivnost še vedno nižja od tiste na zahodu, se strinja dr. Igor Emri, redni profesor za mehaniko na fakulteti za strojništvo, ki ima vrsto delovnih izkušenj z velikimi zahodnimi korporacijami. Ob tem se sprašuje: »Kje je 'luknja', katera znanja nam manjkajo, da ne moremo biti enako produktivni?« In nadaljuje: »Ima vodilni kader odgovor na to vprašanje? Trdim, da nima. Če bi imeli odgovor, bi ta znanja iskali tako doma kot tudi v tujini.«
K tujcem po višje prihodke
Vsem Slovencem se ne godi enako. Tisti, ki so zaposleni v tujih podjetjih, imajo običajno nekoliko višje plače, poudarja dr. Anže Burger, ekonomist in izredni profesor mednarodne ekonomije na fakulteti za družbene vede. »V nekaterih je premija višja, v drugih je ni,« še dodaja. A tudi tisti, ki imajo višjo plačo, pogosto ali kar praviloma ne dosežejo prihodkov kolegov, zaposlenih v isti družbi, na podobnem delovnem mestu, le v drugi (bolj razviti) državi.
S podobno grenkobo verjetno na Slovence gledajo zaposleni iz Srbije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, kjer so slovenska podjetja v preteklih desetletjih odpirala svoje podružnice. Jasno tudi zaradi manjših stroškov dela. To početje je priljubljeno še danes. Študija European Manufacturing Survey je pokazala, da je najpogostejši vzrok za širitev na tuje trge prav strošek delovne sile. V Petrolu, ki ima po državah nekdanje Jugoslavije več kot 160 bencinskih servisov, pravijo, da so plače vselej občutljiva tema. »Vedno se postavljajo vprašanja, zakaj nimamo enakih plač, kot jih imate v Sloveniji,« je zapisal v odgovoru Aleksander Salkić, vodja korporativnega komuniciranja v Petrolu, in pojasnil, da se plače po posameznih trgih razlikujejo zaradi lokalne zakonodaje, davčnih obremenitev in razvitosti regije. »Verjamem, da se enako dogaja tudi v multinacionalkah. V Simenesu ima na primer inženir v Nemčiji petkrat višjo plačo kot inženir v BiH, čeprav imata lahko enako znanje in sta enako sposobna,« je navedel enega namišljenih primerov.
Nekaj takšnega so priznali v vseh preostalih podjetjih, ki so se odzvala na naša vprašanja. »Plače v skupini Danfoss določamo načeloma na podlagi statističnih podatkov za posamezno državo. Plačnih okvirov se držijo vsa podjetja znotraj skupine, plače pa usklajujemo glede na doseganje in preseganje pričakovanj delovnega mesta,« je pojasnila Mojca Kokalj, vodja kadrovske službe v Danfossovi diviziji jugovzhodne Evrope. V slovenski Danfoss Trati usklajujejo plače enkrat na leto, glede na inflacijo, druge makroekonomske kazalnike in poslovno uspešnost. »Absolutni zneski plač po državah so različni,« je poudarila Kokaljeva. Plače proizvodnih delavcev v Sloveniji so tako na primer 40 do 50 odstotkov nižji kot na Danskem. Nekdo, ki v Sloveniji prejme tisoč evrov na mesec, bi na Danskem dobil verjetno okrog 1600 ali celo več, je dejala Kokaljeva in dodala: »Ta razlika se vleče tudi na višje ravni.«
V kranjski družbi Goodyear Dunlop Sava Tires, ki je del mednarodne skupine, nenehno spremljajo razmere na trgu dela. »Plače naših zaposlenih so na konkurenčni ravni v primerjavi z drugimi podjetji v podobnih industrijah,« so dejali in dodali, da to velja glede na tržne razmere v posamezni državi oziroma regiji. To potrjujejo tudi v svetovalni družbi PricewaterhouseCoopers (PwC), kjer se plače v sestrskih družbah razlikujejo glede na življenjski standard in denimo davčno politiko države: »Vsaka družba v mreži ​PwC ​je neodvisna pri postavljanju plačilne politike.« Kot izjemno pomemben dejavnik pri različnih neto prejemkih zaposlenih pa omenjajo razlike v davčnih politikah držav. »Razlike se pojavijo že pri letni bruto plači v višini 20.000 evrov,« so v PwC ugotovili v analizi nemških, avstrijskih, švedskih, danskih, slovaških, hrvaških, srbskih in slovenskih plač ter v nadaljevanju pojasnili, da so razlike še toliko večje pri višjih prihodkih, na primer med 100.000 in 250.000 evri. »Zaposleni v Sloveniji pri letnem bruto prihodku v višini 250.000 evrov prejme okoli 40.000 evrov na leto manj, kot prejme povprečni delavec v drugih analiziranih državah.
Davki so samo eden od dejavnikov za nižje plače v Sloveniji. Slovence, denimo, manj plačuje tudi Bruselj. »Komisija EU plačuje raziskovalce različnih držav po različnih, lokalnih plačah. To pomeni, da se podjetja pripravijo na lokalne tržne pogoje in plače dvignejo toliko, kolikor je treba, da dobijo ljudi,« je dr. Sašo Polanec, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti.
Zakaj imamo Slovenci (pre)nizke plače
Najbolj celovito se je odgovora lotil Burger, in sicer po točkah. Prvič, raven plač v državi je določena z ravnjo povprečne produktivnosti. »Če odmislite za trenutek denar, so plače določene s količino dobrin, ki jih ustvarimo,« je pojasnil in nadaljeval: »Če smo bolj produktivni (ustvarimo na delavca več dobrin oziroma te dobrine zaradi kakovosti dosegajo boljša menjalna razmerja s tujimi dobrinami), si lahko razdelimo več dobrin, torej se nam plače povečajo.«
Drugič, plače v nemenjalnem sektorju (storitveni sektor) so odvisne predvsem od menjalnega sektorja (proizvodni sektor). »Taksist ali sobar na Švedskem sta, kljub enaki produktivnosti, plačana trikrat bolje kot v Sloveniji. Zakaj? Zato ker so plače v švedskem menjalnem sektorju tako visoke.« Če bi bili ti delovni mesti plačani manj, potem nihče na Švedskem ne bi hotel voziti taksija ali pospravljati sob, ampak bi raje delal v menjalnem sektorju, torej v proizvodnji.
Tretjič, podjetja se spoprijemajo s tržnimi cenami faktorjev in inputov in na tej podlagi sprejemajo poslovne odločitve. »Tako kot plačujejo tržne cene za bencin, elektriko, surovine in denar, tako tudi izplačujejo delavcem tržne plače,« je poudaril Burger. Lani je imel, denimo, Hofer 2,3-krat višjo dodano vrednost na zaposlenega kot Mercator, vendar to ne pomeni, da mora izplačevati 2,3-krat višje plače, 2,3-krat višjo obrestno mero in 2,3-krat višjo tarifo za elektriko. Podobno je na trgu blaga. Močnejši, lepši, pametnejši ali kakorkoli drugačni potrošniki ne plačujejo višjih ali nižjih cen dobrin samo zaradi svoje drugačnosti. Enako velja za podjetja pri plačevanju zaposlenih.
Četrtič, različna podjetja izplačujejo za enaka delovna mesta različne plače. »V resnici je ta heterogenost najpomembnejši vir neenakosti: pravniki, programerji, finančniki in analitiki imajo v najbolj produktivnih podjetjih precej višje plače od povprečnih podjetij,« je dejal Burger in dodal, da je ta variabilnost med plačami nižja v manj kvalificiranih poklicih, kjer je zamenljivost večja in specifičnost veščin manjša, na primer med prodajalci. Nekatera najbolj uspešna podjetja v Sloveniji tako že izplačujejo evropske plače, ker ustvarijo toliko dodane vrednosti na zaposlenega, da si to lahko privoščijo. »Ko bo večina slovenskih podjetij bolj produktivnih, bo tudi povprečna plača bliže evropski ravni,« še dodaja Burger.
Mnoga, zlasti v informacijsko-komunikacijskih tehnologijah in visokotehnoloških podjetjih, niti nimajo več izbire, saj je nekaterih kadrov na trgu tako malo, da v tekmi zanje ni več prostora za iskanje prihrankov. To se dogaja tudi na trgu nižje kvalificiranega kadra. V Gorenju so, denimo, pred časom zaman iskali delavce za tretjo izmeno, čeprav so ponujali nadpovprečne plače za tisti segment trga dela.
In petič, cene so po ekonomistu Friedrichu Hayeku ključen dejavnik trga, saj izražajo koncentrirane dragocene informacije za ekonomske subjekte, odčitava »lekcijo« Burger in nadaljuje s primerom: »Ko francoski Renault vidi nizko raven plač v Sloveniji, mu to sporoča, da je tu delo nesmotrno uporabljeno in da lahko z njegovim znanjem in tehnologijo to priložnost izrabi v svojo korist in korist slovenskih delavcev, ki po njegovi neposredni naložbi v Novem mestu prejemajo višje plače, kot bi jih, če te investicije ne bi bilo.« Če bi od Renaulta zahtevali, da delavcem v Sloveniji izplačuje francoske plače, Revoza ne bi bilo, saj bi bilo za Renault ceneje, da izkorišča ekonomije obsega in proizvaja vse svoje avtomobile v Franciji.
Cena višjih plač
Realnost je torej nekaj, želje ljudi na trgu dela pa nekaj povsem drugega. Dejstvo je, da si evropskih plač Slovenci ne bomo zaslužili, dokler ne bomo enako produktivni kot države, s katerimi se želimo primerjati. In na žalost je tako, da v produktivnosti še vedno zaostajamo za evropskim povprečjem. Banka Slovenija je pred kratkim zadnja v vrsti opozorila, da je rast produktivnosti dela nizka in kaže na poslabšanje kakovosti gospodarstva. Zadnji dve leti je v povprečju znašala samo 1,9 odstotka, v letošnjem prvem polletju pa le še odstotek. Rast v sedanjem ciklu se stežka primerja z okrog štiriodstotno povprečno letno rastjo v obdobju 1993–2005, torej pred začetkom čezmernega posojilnega financiranja rasti. »Pred krizo je h gospodarski rasti skoraj v celoti prispevalo okrog štiriodstotno povečevanje produktivnosti dela, v sedanjem ciklu pa rast BDP poganja bolj zaposlovanje.«
Zadnja leta je na nesorazmerno rast zaposlovanja vplivala velika ponudba delovne sile iz v krizi ustvarjenega bazena brezposelnosti. Toda ta bazen so podjetja večinoma že izčrpala, vendar ostaja rast BDP še naprej delovno ekstenzivna. To pomeni, da gospodarstvo težave s pomanjkanjem domačih delavcev rešuje z uvozom tujcev. Nadaljevanje delovno ekstenzivne rasti kaže na šibek tehnološki napredek in na omejen domet ustvarjanja BDP na zaposlenega v današnji gospodarski strukturi. Povečanje števila zaposlenih pa se ni izrazilo v povečani notranji potrošnji, navaja Banka Slovenije.
Želja po produktivnosti
Toda ali si Slovenci želimo biti tako produktivni kot Švica? »Radi bi imeli plače kot v Švici, ampak delali pa ne bi tako kot oni,« je bil oster poznavalec razmer iz mednarodne korporacije, ki ni hotel biti imenovan. Z njim smo se dobili v petek popoldne, ko je razgalil vso delovno »vnemo« Slovencev. »Poglejte ven, ura je dve popoldne, pa je že gneča na cestah. Večina ljudi je že od včeraj na vikendih,« je pojasnil svoja opažanja sogovornik. »Če je tako, ne moremo pričakovati višjih plač, moramo pa tudi razmisliti, ali bi si to sploh želeli. Tisti, ki si želijo živeti v takšnem svetu, kot sta London in New York, po moje niso bili dlje od Trojan. Ne vedo, kaj to prinese za sabo.« Iz lastnih izkušenj pove, da je bila plača v Švici resda trikrat višja kot pri nas, toda hkrati je bila dvakrat dražja elektrika, prav tako parkirnina, živila v trgovini, pri čemer so vsi delali do 22. ure zvečer. »V vsakem večjem mestu boste videli osvetljene pisarne pozno v noč. Kaj pa pri nas? Kdo zdaj bolje živi, mi ali oni?« Morda nimamo visokih plač, vendar se imamo po mnenju sogovornika veliko bolje kot prebivalci vseh tistih držav, s katerimi se radi primerjamo in jim želimo biti podobni.
Plače so odvisne od trga. Če je trg zrel, je pripravljen za nekatere storitve plačevati več. Za davčno svetovanje na Češkem in Poljskem plačajo na primer dvakrat več kot v Sloveniji. Tam so, recimo, boljše plače za svetovalce, je dejal sogovornik, odmahnil z roko in provokativno pristavil. »Pa dobro, dajmo ljudem višje plače, da bodo več zapravljali. Dajmo še znižati vse davke, da bodo več zapravljali.« Denar mora krožiti, je stara ekonomska modrost, v primeru večje potrošnje pa bi se ga prek davka na dodano vrednost vrnilo tudi v državni proračun.
Toda nekdo mora višje plače izplačati. In zakaj bi podjetja plačevala zaposlenim več, kot narekuje trg? Bi za izdelek, ki ga želite, plačali več od tržne cene v trgovini? Kot potrošniki poskušamo v okvirih razpoložljivega dohodka čim bolje zadovoljiti svoje materialne in nematerialne potrebe. Iščemo torej čim nižje cene dobrin. »Na trgu za izbrano dobrino plačamo tržno ceno, s čimer maksimiramo svoj, potrošnikov presežek. Podobno podjetja iščejo najbolj ugodne cene proizvodnih dejavnikov in inputov, da lahko maksimirajo presežek, torej dobiček,« je jasen Burger. Podjetja plačujejo torej tržne cene za proizvodne dejavnike: v Nemčiji nemške plače, v Sloveniji slovenske plače. Tako kot ni nič narobe z maksimizacijo potrošnikovega presežka, je prav tako legitimna maksimizacija dobička podjetij, trdi Burger in poudarja, da to pogosto vodi do višjih plač.
Tipičen scenarij bi bil lahko takšen: tuja hotelska veriga bo z vstopom na slovenski trg povečala povpraševanje po turističnem osebju, njihove plače se bodo zato nekoliko zvišale. Če bodo še vedno dovolj nizke, da bodo omogočale dobiček, bodo na trg vstopili novi hoteli, ki bodo plače še dodatno zvišali. To se bo dogajalo, dokler bodo pričakovani dobički nad neko minimalno spodnjo mejo za to panogo. Končni rezultat bodo izkoriščene priložnosti v turizmu, nova delovna mesta, višje plače in zmanjšani dobički na raven normalnih donosov na kapital.
»Dvig na višjo raven blaginje je mogoč samo z opisanim faznim zamikom in tu moramo imeti toleranco do začasnih ekstra dobičkov, brez katerih pa se voz ne premakne,« je sklenil Burger. Emri je medtem bolj zadržan, saj ugotavlja, da rast osebnih dohodkov pri nas ni skladna z rastjo dobičkov, ki si jih izplačujejo lastniki – to je podrobneje v svoji knjigi Družbena odgovornost popisal dr. Rado Bohinc. Pri tem se sprašuje: »Zakaj podjetniških zvezd in gazel ne izbiramo tudi glede na višino plač njihovih zaposlenih v razmerju do zaposlenih v vodilnem podjetju v tržni niši?« Prav tako ne verjame, da se lahko plače v majhni Sloveniji dvignejo po ekonomskih načelih ponudbe in povpraševanja, in se vrne k osnovnemu vprašanju: »Moramo ugotoviti, katerih znanj nam manjka v družbi. Vse dokler ne bomo imeli odgovora na to vprašanje, se v Sloveniji ne bo nič spremenilo,« je oster Emri.
svetkapitala@delo.si