Zahtevajo večji odstrel medvedov in volkov

LJUBČJANA - Velike zveri, ki, ob divjadi, napadajo predvsem drobnico, kmetom povzročajo vse več skrbi. Zato pričakujejo od oblasti, da se poleg naravovarstvenikov sliši tudi njihov glas, saj trenutno v slovenski volčji in medvedji zgodbi trpijo škodo, po drugi pa ne morejo in ne smejo sodelovati pri upravljanju velikih zveri. Kot kaže, se spet odloča od zgoraj navzdol.

Ko volk odnese delovno mesto

Danes 27-letni Matevž Orel vodi družinsko ovčarsko-sirarsko kmetijo v Šmarju pri Ajdovščini. Trenutno redijo nekaj več kot 60 ovac (40–50 molznih) in nekaj krav, na leto pridelajo dobro tono svežega sira. Tako ustvarijo prometa za eno solidno delovno mesto, s čimer je mladi prevzemnik kmetije zadovoljen. »Imamo ovčarsko tradicijo, ovce je redil že oče Damijan, ki še danes pomaga pri delu. To imamo nekako v krvi,« ponosno pove Matevž, ki se po drugi strani dobro spominja, kako so klateški psi v otroštvu očetu poklali na desetine ovac.

»V vseh teh letih so nam potepuški psi in morda tudi druge zveri poklali okoli 40 ovac.« Res je, da država kmetu za vsako zadavljeno ovco povrne okoli 200 evrov. Toda omenjeni dvestotak je v resnici slaba tolažba.
»Če bi takole na palec izračunal, nam lahko zdrava ovca na leto da 35 kilogramov sira, to je recimo 600 evrov. Po drugi strani smo se na naši kmetiji leta in leta trudili s selekcijo, da smo dobili v hlev najboljše ovce. Potem pa ponoči pride volk in ti ves sistem podre. In to na krvav način.«

Trop volkov, ki je poklal nekaj ovac, je v čredo vnesel strahovit nemir. Breje ovce so od strahu izgubile mladiče, in traja kar nekaj časa, da se stvar umiri. Poleg tega je nakup novih plemenskih živali vselej loterija: »Jasno je, da vam rejec ne bo prodal svojih najboljših živali, ampak najslabše, tako bi razmišljal tudi jaz. Zato si ob nakupu plemenskih živali v principu na začetku, ko moraš vso stvar pognati znova. In ne moreš vsako leto začeti znova. Zato nas stisne, ko zaslišimo lajež psov v daljavi, in hitimo pogledat na pašnik, ali je s čredo vse v redu,« pove Orel. Volk torej lahko odnese delovno mesto.

Povečati odstrel in plačati škodo

Vnos novih živali v čredo pomeni tudi tveganje za bolezni. V Sloveniji trenutno redimo okoli 100.000 ovac in 20.000 koz. Pogosto rejci plemenske živali uvozijo iz Avstrije, Nemčije in drugod. Resnejša bolezen v čredi lahko uniči rejo in proizvodnjo. Napad zveri na čredo pa je hujše, najhujše, kar lahko doživi rejec, saj v trenutku izgubi del proizvodnje, ovce namreč težje nadomesti kot denimo delavca.

Andrej Andoljšek s kmetijsko-gozdarske zbornice nam je pojasnil, da so se napadi zveri na drobnico in druge živali v letu 2017 povečali glede na leto 2016.


»V zadnjih osmih letih je populacija medveda v Sloveniji narasla za 33 odstotkov. Hkrati je v istem obdobju število ovac na Kočevskem upadlo s 5000 na komaj 2000. Eden ključnih razlogov so napadi zveri na drobnico,« poudarja in nadaljuje: » Ko smo lani zahtevali, da se zaradi povečanja populacije poveča tudi odstrel na 120 osebkov plus izgube, nam ni uspelo. Na koncu je okoljsko ministrstvo izdalo odlok o odstrelu 107 komadov plus izgube. Kljub povečevanju škode in vse številnejših napadih, na drugi strani pa opuščanje reje, argumenti nas kmetov niso uslišani.«

Kmetje zato zahtevajo, da lastniki zemljišč na območjih velikih zveri sodelujejo pri določanju višine odstrela. Hkrati zahtevajo, da se uredi in poenoti ocenjevanje in izplačilo škode. V Sloveniji pač ni nujno, da zapisano v zakonu tudi dobiš. Tako kmetje, ki so jim volkovi leta 2015 podavili ovce, niso prejeli odškodnine, češ da ni denarja.

Prišel je še šakal

Že lani so poleg povečanega odstrela zahtevali, da se populacija velikih zveri zmanjša nazaj na območja iz leta 1990, ko je bilo v Sloveniji okoli 300 medvedov, danes jih je 700, in nekaj deset volkov, danes jih je 120, ki so živeli na svojem matičnem območju, in ne po vsej Sloveniji, tako kot danes.

Še več, volku in risu se je pridružil še šakal, ki je k nam prišel iz Dalmacije na prelomu tisočletja. Danes jih je v Sloveniji po grobih ocenah 400, država pa še ni sprejela nobene strategije upravljanja, razen tega, da je strogo zavarovana vrsta, čeprav so je škoda že naredila.

Mimogrede, kmetje zahtevajo, da se pristojnost glede odškodnin prenese na kmetijsko ministrstvo. Direktor KGZS Branko Ravnik poudarja: »Zveri povzročajo največ težav prav kmetom, kmetijstvu, pa nimamo pravih mehanizmov za uravnavanje njihove populacije, da bi bilo sobivanje vzdržno.« Zahtevajo tudi, da se strošek varovanja, denimo ograd pred zvermi, prenese na državo.

Orel pove: »Govorijo nam, naj ovce zavarujemo s primerno visoko ograjo. Očitno si predstavljajo, da se naše ovce pasejo nekje na ravni livadi, ne pa na strmem kraškem brezpotju, kjer ograje ni mogoče postaviti.«
Morda je katera od zahtev kmetov tudi nerazumljiva, so denimo proti ponovni naselitvi risov za oplemenitenje zdesetkane populacije, pa ris ne dela škode. A v večini primerov so njihove zahteve upravičene. Zdi se, da smo na njih kar malo pozabili, da nam je prav vseeno, ali sploh še kdo molze krave, ovce.

»Med drugim se je v zadnjih letih poleg Kočevske stalež ovac močno znižal na Krasu, ki je nadvse primerno območje za ovčerejo. Ne vem, kaj bo od Krasa ostalo, ko tam ne bo več ovac? Očitno samooskrba s hrano ni strateško vprašanje,« je potožil Andoljšek.