Zagnanci iz malih smučišč delajo čudeže

Kako drugače kot prleški smučarski Don Kihot bi lahko poimenovali 67-letnega predsednika smučarskega kluba Sveti Tomaž pri Ormožu Ivana Grašiča, ko pa že kakšnega četrt stoletja vodi klub, ki je postavil najniže ležeče malo smučišče v Sloveniji in ga kljub podnebnim spremembam s skrajnimi napori vzdržuje?

Trditev upravljavcev malega smučišča Janina v Rogaški Slatini, da je njihovo smučišče najniže ležeče, namreč ne drži: prleški Globoki klanec ima spodnjo postajo vlečnice na približno 200, zgornjo pa na 300 metrih nadmorske višine in je tako več kot 60 metrov niže od Janine.

Brez zasneževanja ne bi šlo

S tem je v teh časih podnebnih sprememb seveda povezanih kup nevšečnosti, a prleški zagnanci vztrajajo. Takoj ko so prejšnji teden nočne temperature padle dovolj pod ničlo, so se spremenili v ponočnjake in s petimi snežnimi topovi delali sneg, saj je naravnega v Prlekiji po skromnem decembrskem sneženju hitro pobralo. Tako jim je uspelo narediti dovolj umetnega, da so v soboto zjutraj prvič v tej zimi pognali svojo 520 metrov dolgo vlečnico. In smučarji, povečini otroci in nezahtevni odrasli iz Pomurja in vzhodne Štajerske, so prišli kljub letošnji drastični podražitvi vozovnic.

»Tudi s takšnimi cenami ne bomo mogli pokriti niti stroškov, dela pa si vsa ta leta tako in tako ne plačujemo. Člani kluba ves ta čas delamo brezplačno in vztrajamo zato, ker smo edino smučišče v regiji, zanimanje med ljudmi pa je veliko. Marsikdo si sicer smučanja ne bi mogel privoščiti zaradi oddaljenosti večjih smučišč in precej dragih smučarskih vozovnic,« pravi Grašič, ki bi sicer že rad izpregel, a ni mladih, ki bi nadaljevali delo.

Smučišče Globoki klanec so postavili leta 1997. V Avstriji so kupili rabljeno vlečnico; ker je Ivan Grašič sicer gradbinec, so jo postavili kar sami, s prostovoljnim delom. Za tri hektarje zemljišča lastniki nikoli niso zahtevali najemnine, še pomagali so pri gradnji in zdaj pri urejanju smučišča. To ima vse, kar imajo (in morajo imeti) veliki: vlečnico, zasneževalni sistem, katerega gradnjo je financirala občina Sveti Tomaž, teptalnik snega, reflektorje za nočno smuko, urejeno imajo vso potrebno dokumentacijo in opravljene preglede naprav, policijska postaja Ormož pa ima tudi policiste smučarje, ki skrbijo za red v dnevih obratovanja. Toda teh je bolj malo, kakšno leto niso obratovali niti en dan, kakšno leto pa deset dni ali več. Zdaj kaže dobro, saj bodo noči hladne še vsaj kakšnih deset dni.

Čeprav je malo smučišče Ribniško Pohorje v Ribnici na Pohorju višje od prleškega Globokega klanca – spodnji postaji dveh tamkajšnjih vlečnic sta na 721 metrih, zgornja postaja daljše vlečnice pa na 921 metrih nad morjem –, niti tam ne bi mogli obratovati brez umetnega zasneževanja, pravi Tilen Svenšek, direktor družbe Turi, ki koncesijsko upravlja vlečnici v tej vasi in je lastnica drugih naprav na smučišču ter ene apartmajske hiše.

»Brez umetnega zasneževanja niti na tej nadmorski višini ne bi šlo, smučarski del dejavnosti bi lahko kar opustili. Naravnega snega zadnja leta zapade zelo malo, in tudi če zapade, ne ostane dolgo. Z umetnim pa povprečno na zimo lahko obratujemo kakšnih 85 dni, čeprav ves ta čas morda nimamo zasneženih in v obratovanju vseh prog. Minule sezone seveda ne moremo šteti med povprečne, saj smo bili zaradi covida-19 večinoma zaprti. Smo predvsem družinsko smučišče, primerno za otroke in začetnike. Med tednom smo pogosto zasedeni s šolami v naravi, ob koncu tedna z vikend smučarji in družinami, ob koncu sezone se vedno posvetimo odraslim s posebnimi potrebami in pripravimo smučanje zanje,« pravi Svenšek.

Malo smučišče, veliki cilji

Na še primernejši nadmorski višini je (še vedno) malo smučišče Jakec pri Svetih treh kraljih na Pohorju. Smučišče nedaleč od Slovenske Bistrice, ki se je razvijalo v senci Mariborskega Pohorja in Rogle, je že več kot 20 let v lasti družine Juhart in je na dobri poti, da postane vsaj srednje veliko, če ne veliko. Za zdaj imajo na nadmorski višini med 1140 in 1344 metri dve vlečnici s štirimi progami od položne otroške in začetniške do strme, na katerih pogosto trenirajo slovenski alpski smučarji in kjer prirejajo tudi tekmovanja, v njihovi lasti pa je tudi hotel Jakec ob vznožju smučišča.

Toda tudi takšna nadmorska višina ni več zagotovilo za dovolj naravnega snega, zlasti ker je smučišče na južni strani Pohorja in ga proti koncu sezone sonce hitro začne taliti. »Zato smo že v letih 2006 in 2007 zgradili sistem za umetno zasneževanje z lastnim črpališčem in zdaj imamo 15 snežnih topov in tri žirafe, s katerimi v sezoni vedno zadovoljivo zasnežimo vse proge,« pravi direktor Aleš Juhart.

To sezono so začeli že 6. decembra, običajno imajo okrog 90 obratovalnih dni, po besedah direktorja pa so z obiskom kar zadovoljni, čeprav je slabši kot v letih pred izbruhom covida-19. »Sicer pa smo januarja lani, v času zaprtja smučišč, mi vendarle obratovali za smučarske šole in tekmovalce v alpskih disciplinah. Ker so bila vsa smučarska središča zaprta, so k nam prihajali trenirat klubi in tekmovalci iz vse Slovenije pa tudi Nataša Bokal je pripeljala svoje varovance iz Hrvaške. Zaračunali smo jim samo obratovalne stroške, a je bila to dobra naložba, saj se zdaj vsi ti vračajo na treninge k nam,« pove Juhart.