Za kilogram medu čebele obletijo svet

»Ali ni to poezija življenja?« je nenadoma iskreno navdušujoče privrelo iz ust ljubiteljskega čebelarja, 76-letnega Braneta Novaka, ko sva zapoznelo spomladansko sončno dopoldne na prisojnem pobočju v Klopcah, zahodnem delu Posavskega hribovja 500 metrov nad morjem, stala pred njegovim čebelnjakom in opazovala izletavanje čebel. Potem ko so obletele cvetove okoliškega rastlinja, so se v panje vračale obložene z rumenim in svetlejšim cvetnim prahom, ki je pomešan z medom iz zimske zaloge izvrstna hrana za čebelje ličinke, ki čemijo v satju in čakajo, da se po 18 dneh razvoja pridružijo množici delavk.

»Ko človek ob čebelarjenju opazuje dogajanje v prvobitni naravi, se povsem umiri in pozabi na vsakdanje tegobe. Prav posebno blagodejni so tudi brenčanje čebel in medeno-voskaste vonjave, ki se širijo po čebelnjaku, ko odpiram vratca panjev,« o svojem odnosu do čebelarstva pripoveduje eden od 53 članov Čebelarskega društva Dolsko (v njegovem upravnem odboru je zadolžen za izobraževanje) in doda, da so ves trud ter ure in ure dela v čebelnjaku bogato poplačani z neizmernim užitkom, ki ga dajeta druženje s čebelami in skrb zanje. Za ljubiteljskega čebelarja z 20 panji, kot je on, je to plačan hobi, prek katerega se od blizu seznanja z nenadomestljivo vlogo, ki jo čebele opravljajo v življenjskem ciklusu narave, ko letajo s cveta na cvet, nabirajo cvetni prah, ga prenašajo na pestiče in tako oprašujejo rastline; druga brez druge pravzaprav ne bi mogle živeti.

Ena družina, 30 kilogramov

Našega sogovornika je za čebelarstvo pred 25 leti navdušil znan čebelar Franc Bitenc, ko je dobil svoj prvi (petsatni) panj, nato se je izobraževal, si nabiral izkušnje, se – kot večina slovenskih čebelarjev – ogrel za AŽ-panje, imenovane po ilirskobistriškem čebelarju Antonu Žnideršiču, in na koncu pristal pri 20 čebeljih družinah v povečanih AŽ-Grajševih panjih. V vsakem od njih je po ena družina, ki šteje do 80.000 čebel avtohtone slovenske pasme kranjska sivka. Ta je prilagojena našemu okolju in se odlikuje po mirnosti, pohlevnosti, pridnosti, varčevanju s hrano in hitrem spomladanskem razvoju. Vsaka čebelja družina v povprečju pridela od 20 do 30 kilogramov medu na leto, poleg tega pa še cvetni prah, matični mleček, zadelavino (propolis) in vosek. Ob tem pohiti do bližnje shrambe in nam pokaže smukalnik cvetnega prahu, ki ga pritrdi na vhod v panj in katerega sestavni del je tudi njegov izum: plastična ploščica s šesterokotnimi luknjicami, kakršne uporabljajo čebele pri gradnji satja; ko se skozi te luknjice pomikajo v notranjost, jim z zadnjih nožic odpade cvetni prah, ki se nabira v posodici pod njimi.

Delavka šest tednov, kraljica šest let

Pregovor priden kot čebela je povsem upravičeno prešel v splošno rabo in je oznaka za marljivega človeka, saj so čebele delavke resnično nenehno dejavne. Izletavajo na pašo ter nabirajo cvetni prah, nektar in mano, čistijo celice v satju, da lahko matica vanje izleže jajčeca (v sezoni, od maja dalje tudi do 3000 jajčec na dan) oziroma da v njih shranjujejo cvetni prah in medičino, gradijo satje (vselej v obliki pravilnih šesterokotnikov s točno 4,6 milimetra dolgimi stranicami), in to na obeh straneh satnic, hranijo ličinke in varujejo skupno domovanje (kajpak tudi s pikom, čeprav z izbrizganjem strupa in izgubo žela poginejo).

In še zgovorna primerjava: za kilogram medu morajo čebele preleteti dolžino, ki je enaka poti okoli sveta, oziroma sesti na več milijonov cvetov. Ob tako garaškem delu ni presenetljivo, da čebele delavke živijo le okoli šest tednov, medtem ko je življenjska doba matice, ki je skoraj dvakrat večja od njih in katere edina naloga je izleganje jajčec, tudi do šest let.

Brez čebelarja čebele ne bi preživele

»Že na začetku sem se odločil, da bom imel svoje panje vselej v čebelnjaku v Klopcah in da jih ne bom prevažal na druge lokacije, zato sem odvisen od paše, kakršno omogoča to območje. Tako začnejo čebele najprej obletavati cvetove malega zvončka, trobentice, spomladanskega žafrana, pozneje sadnega drevja in zlasti javorja, nakar nektar zgostijo in obogatijo s snovmi iz svojega telesa ter odložijo v satje, kjer dozori v cvetlični med. Tega točimo v začetku julija, nato sledita kostanjeva paša in na začetku avgusta točenje čistega kostanjevega medu, en mesec pozneje pa še gozdnega, ki nastane predvsem iz mane iglavcev. Običajno začnejo čebele nektar najintenzivneje nabirati sredi aprila, ko zacveti divja češnja, vendar, kot vidite, se bo to zaradi dolge zime letos precej zamaknilo,« ugotavlja Brane Novak in pojasni, da začne čebele že v začetku septembra krmiti za zimsko obdobje, pri čemer za vsak panj pripravi 12 kilogramov mešanice sladkorja in vode v razmerju ena proti ena. Poudari, da danes brez čebelarjeve skrbi čebele ne bi preživele, saj od pomladi do jeseni pazi, da imajo dovolj hrane in z menjavanjem satnikov tudi dovolj prostora za razvoj, poleg tega pa bdi nad njihovim zdravjem, ki ga najbolj ogrožajo varooza, huda gniloba in nosema. Zato je nujno, da panje pregleda vsakih 10 dni in preveri, kaj se v njih dogaja, ter ob morebitnem pojavu bolezni takoj ukrepa.