Za Heleno Okorn navijal tudi dubajski šejk

»V galop,« Helena Okorn nežno spodbudi svojo neukročeno trmoglavko, mlado kobilo Penelopo, s katero se, če ji le dopušča čas, požene čez drn in strn v brezčasje, po brezpotjih jesensko obarvanega gozda in prostranstvih travniških preprog. Konj si hrzajoče daje duška v silni svobodi, kljub primežu človeških nog, ki ga z rahlimi stiski spodbujajo k poletu čez širjave. Oba sta v zanosu, konj in njegova gospodarica, kot eno se zlijeta na obronku Radenskega polja in bliskovito izgineta v nedrje gozda.

Dubajska princesa

Kilometer za kilometrom nabirata s kopitarjem, v slabem mesecu sta prikopitljala do mejnika. Tisoč kilometrov je namreč cilj, ki si ga je družina Okorn zadala osvojiti družno, mož in oče Uroš s potiskanjem pedal in brušenjem podplatov, njun podmladek, enajstletni Žiga, pa v vseh treh disciplinah: s tekom, jahanjem in kolesarjenjem.

Mož Uroš in sin Žiga sta kilometre nabirala tudi na Ljubljanskem maratonu.

Okornovi so se pridružili globalnemu izzivu, s športnimi aktivnostmi premostiti tisoč kilometrov v Covid Derbyju, ki je nastal v času epidemije. Tekmovanje je že drugo leto zapored pritegnilo ljudi po vsej zemeljski obli. Lani so, denimo, udeleženci skupaj nabrali dobrih 50.000 kilometrov, kar zadostuje za pot okoli sveta z nekaj stranskimi izleti. Podvig so opravili 203 tekmovalci, posamično ali v skupini, iz 16 držav s petih celin. Edini pogoj pri priznavanju rekorda je, da udeleženec izziv opravi v 31 dneh. »Covidna kriza je prizadela tudi konjeniški šport. Tako so bila v letu 2020 čez noč odpovedana tekmovanja, na katera smo konje pripravljali vse leto. Konji, ki so v treningu, potrebujejo sprostitveni ventil – za živali v distančnem jahanju je to tekma, kjer v dnevu pretečejo razdaljo med 20 in 160 kilometri. Ker pa 1000 kilometrov vseeno ni malo, smo se odločili, da tokrat sodelujemo vsi trije in zbiramo kilometre, vsak po svojih močeh,« motiv za tekmovanje predstavi Helena, ki se konjereji in distančnemu jahanju posveča že od mladih let, ko je s plemenitimi bitji razvila vzajemno ljubezen in naklonjenost.

»Ljubezen do konj imaš ali pa je nimaš. Skorajda ni punčke, ki ne bi marala konj, vendar z odraščanjem, puberteto zanimanje ugasne. Pri meni je bilo vse huje in prvega konja so mi starši morali kupiti na koncu osnovne šole. Na dedkovi kmetiji so bili vedno konji za delo na polju in ljubezen je verjetno prišla prav od deda, s katerim sem se smukala po hlevu,« poišče korenine v preteklosti, ki jih je še okrepila, saj je svojo strast usmerila tudi v tekmovalne vode. Uspešna doma in v tujini se je za vedno zapisala v zlato knjigo najboljših.

Tudi Žiga bi rad tekmoval s konji.

V spominu še tli vznemirjenje ob osvojitvi srednjeevropskega pokala v Babolni na Madžarskem, kjer je leta 2016 zmagala na 120 km. Takrat je okusila razkošje dubajske princese. »Tekma je bila pod pokroviteljstvom dubajskega šejka, v Dubaju so ves dan gledali prenos tekme v živo, snemalne ekipe so se vozile ob nas in za nami in ne bom pozabila, ko so iz spremljevalnega vozila 5 km pred ciljem začeli v slovenščini navijati in spodbujati fantje, ki so bili ves dan zadržani in so komunicirali le v angleščini. Snemalna ekipa je bila namreč iz Slovenije in niso mogli verjeti, da lahko Slovenka zmaga na taki tekmi,« jo še danes spreletijo mravljinci, ko se ji v glavi odvrti film življenja. Njen najboljši konjič je danes že v letih, mlada kobila pa še premalo pripravljena za zahtevnejša tekmovanja, zdaj se udeležuje samo obveznih tekem, da obdrži licenco. Pogreša pa večja tekmovanja, adrenalin, želi okusiti tekmovalno mrzlico v Dubaju. »Vsaka tekma je nov začetek, nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ,« upe polaga v mlado samico.

Konjem tudi poje

Življenje brez živali ne bi bilo popolno, tega se zavedata tudi mož in sin, ki energično ženo in mamo spodbujata, predvsem sin že pogleduje po tekmovanjih, a je še premlad. »Oba pa mi pomagata oba gresta z menoj na tekme, tako da smo s konji res vsi zelo povezani.« Konji spajajo družino, čeprav Helena ne skriva, da ji pridelajo tudi kakšen siv las.

»Ko ne gre in ne gre po načrtih, ko zbolijo, ko potrebujejo daljši počitek. Kljub temu ni lepšega, kot je jutranji hrz, pozdrav s pašnika. Konj je zelo čustvena žival, žival, ki se naveže na človeka in ga ravno tako lahko zelo hitro zasovraži. Ko pridobiš njegovo zaupanje, sta lahko popoln tandem. S konji se umaknem od ljudi, v gozdove, po poteh, kjer je mir, neobljudeno. Takrat lahko sprostim misli, pozabim na dnevne težave, pozabim na službo. Z njimi ogromno govorim, se pogovarjam, jim pojem, in če že srečam kakšnega človeka, me sprašuje, ali mislim, da me razumejo, kaj jim govorim. Da, jaz mislim, da me razumejo. Ton glasu, kretnje, razdraženost telesa, vse to občutijo veliko bolj, kot si lahko predstavljamo. Konji jočejo, zehajo, se na poseben način veselijo in med sabo tudi porangirajo z brcami in ugrizi. Brez konj si ne predstavljam življenja, ker so ob meni od nekdaj. Ko sem bila pred časom operirana zaradi zdravstvenih težav in so mi odsvetovali jezdenje najmanj pol leta, sem bila po slabem mesecu na skrivaj že na mojem Eblaju in se v trenutku počutila kot prerojena. Ko se jih dotakneš, greš z rokami skozi njihov kožuh, se čas ustavi.«

Tudi na Covid Derbyju je konj odigral ključno vlogo, natančneje trije konji, poleg kolesarjenja in teka, Uroš in Žiga sta se udeležila tudi Ljubljanskega maratona na 10 km. »Ko sva lani z možem ugotovila, da prav vsak kilometer šteje, se je letos z veseljem pridružil tudi Žiga. Derbi sicer ni namenjen otrokom, je pa organizator sprejel njegovo prijavo. Žiga je kilometre želel zbirati tudi na treningih nogometa, pa zaradi varnosti drugih ni smel nositi ure, ki bi merila njegovo aktivnost. Vsakodnevno aktivnost smo namreč morali prek posebne aplikacije prijavljati organizatorju. Je pa tako več kot po navadi kolesaril in jezdil svojo kobilo,« družini ne zmanjka motivacije, pa tudi sicer so Okornovi športniki od peta do glave. »Lani sva z možem 1000 km premagala v 18 dneh. Letos pa nas je oviralo vreme in smo potrebovali 28 dni.«

Cilje določajo sproti, če se kakšen izmakne, ne obupajo, ampak hitro določijo novega. Konji so vsekakor bitja, ki družini pomenijo veliko. Marsikakšen užitek življenja spolzi mimo njih tudi zavoljo skrbi zanje. Čeprav Heleni pomagajo tudi prijatelji in starši, večino dela opravi sama. »Moj dan je videti nekako takole: konji–služba–konji–dom–konji. Dan vedno zaključim pri konjih, da jih vsaj pozdravim.«