Z življenji gasilcev se še kar igrajo

Indeks požarne ogroženosti je vse bolj naraščal. Pravzaprav je bilo le še vprašanje časa, kdaj, kje, zakaj bo zagorelo in kako obsežen bo požar. Primorski gasilci so bili zato že v polni pripravljenosti. V pripravljenosti je bila tudi Gasilska zveza Slovenije.

Mož, ki je bil na vseh največjih intervencijah na Krasu, je Darko Muhič. Gasilec je že 40 let. Gasilstvo je spoznal do obisti in ga doživel na vseh možnih ravneh. Že tretje leto je tudi namestnik poveljnika GZS. Požari v naravi, pravijo, so Postojnčanova specialnost, ne nazadnje je tudi predsednik komisije za požare v naravi in avtor priročnika Požari v naravi.

Kot takšen je bil že dve ali tri ure po izbruhu zadnjega požara, ki sta ga povzročila vlak in njegov neodgovorni upravljavec, tam, na kraju samem. Vse do njegovega prihoda pa se je kazalo prav tisto, čemur se še vojska čudi in zaradi česar zavida gasilcem: organiziranost (večinoma prostovoljcev), ki ji res ni para! Zaradi odgovornega odnosa do narave pa tudi do soljudi so jo že zdavnaj privedli do perfekcije.

V tistem smo izvedeli, da ima sleherna občina že izdelane načrte alarmiranja gasilcev. Imajo jih tudi na centrih za obveščanje, kamor kličejo (na 112) očividci. Če je požar manjši, pošljejo v boj le lokalno (PGD) in regijsko enoto, kadar je večji, se zgodi to, kar se je nazadnje ob vročem Kraškem robu, ko je vodja izmene v koprski gasilski brigadi Denis Slavec kaj hitro ocenil, da ognjenih zubljev sami pač ne bodo zmogli ukrotiti. Zato je bil še v tistem trenutku sprožen najprej alarm tretje stopnje, ko se je aktiviral občinski načrt, zatem pa še četrte, ko je bila pozvana pomoč še drugih občin oziroma regij. Slavec, ki je bil začetni vodja intervencije, je v tistem zahteval še pomoč iz zraka, zato so že kmalu prihiteli helikopterji v družbi z letalom ter v treh dneh opravili 543 poletov, pri tem pa odvrgli 671.000 litrov vode.

Sledila je le še vzpostavitev štaba poveljstev. To se je zgodilo že po dveh ali treh urah, ko je tja prispel tudi Muhič. Z vzpostavitvijo štaba so požar razčlenili na več enot, obvestili vse pristojne službe in institucije, koordinirali delo 360 gasilcev, pravzaprav se jih je v treh dneh tam zvrstilo več kot 1000! V tistem so nemudoma zaprosili še za aktiviranje državnega načrta, saj je bila večina lokalnih in regijskih resursov – že na terenu. Ko ga je republiški poveljnik civilne zaščite slednjič odobril, so začeli prihajati gasilci iz Notranjske, Ljubljane in drugod, država pa se je s tem obvezala, da bo krila vse materialne stroške in refundirala morebitne izostanke z dela.

Zaradi neugodnega terena sila zoprn požar je bil sicer že kmalu pogašen, a grenak priokus je še kar naprej prisoten. Še posebno če vemo, da so se morali gasilci ponovno zateči v tako tvegane razmere, kamor pa jim sploh ne bi bilo treba, če bi nekdo opravil svoje, če bi jim kdo prisluhnil. »Toda nas se ne sliši …« je resignirano dodal Muhič. »Glede Slovenskih železnic smo tako in tako že skoraj obupali. Na naše predloge se ne odzivajo, še več, njihov direktor je celo izjavil, da se od leta 2009 za preventivo ni naredilo skoraj nič?!« Pa čeprav so bili prav gasilci tisti, ki so, čeprav to ni bilo njihovo delo, odmaknili in požgali precej vegetacije ob sporni železniški progi, ter drugič, ker se SŽ s svojim neodgovornim početjem igra z življenji gasilcev in domačinov; se izživlja nad naravo.

Rek, ki pravi, da se požare gasi pozimi oziroma v obdobju, ko jih ni, je resničen. Če bi namreč človek, ki je v več kot 90 odstotkih krivec za nastanek vseh požarov, ne pozabljal na to ognjeno posledico, ki nastane prav zaradi njegovega lahkomiselnega početja, bi bili gasilci odrešeni marsikatere nevarne odprave, kakršna je bila ta pred dnevi, ko so pohvale na Slavčev račun kar deževale. Tudi iz Muhičevih ust: »Resnično si jih zasluži! Saj je problem prepoznal neverjetno hitro, znal ekspresno aktivirati ljudi, bil za nameček še kako iniciativen in sodelovalen, veste, vodja intervencije si že lahko, lahko pa si, tako kot je bil on, super vodja intervencije!«